Grega Repovž

Grega Repovž

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Periferna država

Slovenski menedžerji in politiki se radi predstavljajo v mednarodnih krogih kot tisti, ki poznajo Balkan. Ki znajo poslovati na Balkanu, ki poznajo svojo bivšo državo, itd. No, resnica o slovenskem poslovanju je veliko bolj klavrna. To je zgodba o samih fiaskih. V resnici bi bili že težko manj uspešni, kot so bili. Z Balkana se je večina slovenskih poslovnežev vrnila z dolgimi nosovi. Pa ne, da jih kdo »nasamari«, kot potem radi govorijo naokoli. A pač niso bili kos trgu. Samozavesti je bilo veliko, samohvale tudi, po slabih tridesetih letih pa je slovenskih naložb na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji in drugod sorazmerno malo, bolj za vzorec – sploh glede na število poskusov in tudi dejanski potencial, ki ga je imelo slovensko gospodarstvo pred krizo, ter prednostjo, ki smo jo imeli, ker smo se izognili vojni. Dejansko so danes slovenske družbe manj pomembni igralci na tem trgu, razen redkih. Avstrijci, na primer, so se neprimerno bolje usidrali na Balkanu in imajo veliko politično in gospodarsko moč po teh državah. Le da med te države, ki so jih spretno zasedli in vanje razširili svoje poslovanje, Avstrijci v nasprotju z nami prištevajo tudi Slovenijo. Tudi pri nas so avstrijske družbe izredno močne.

A to še ni vse: medtem ko je slovenski poslovni svet veliko govoril o svojih dejavnostih na Hrvaškem in v Srbiji, so poslovneži iz teh držav prevzemali slovenska podjetja, eno za drugim. Bili so zelo uspešni, prevzeli so veliko ključnih podjetij: od Mercatorja (ki je sicer končal v ruskih rokah) do Droge Kolinske, od Žita do Fructala pa Gorenjske banke. Medtem ko so naši veliko govorili, so hrvaški in srbski poslovneži uspešno prevzemali slovenska podjetja. Seveda jim lahko le čestitamo.

A veliki igralci, ki nastopajo na slovenskem trgu, ne prihajajo iz balkanskih držav. Veliki igralci prihajajo seveda iz zahodne Evrope, največja pa sta Avstrija in Nemčija. V preteklih tednih se je izkazalo, da nobeno ministrstvo v Sloveniji dejansko ne ve, da je Lufthansa delničar Fraporta – večinski lastnik je sicer nemška država –, niti tega, da je Lufthansa, sicer največja nemška in evropska letalska družba, že prevzela Austrian Airlines v Avstriji, švicarsko letalsko družbo Swiss in tudi belgijsko letalsko družbo Brussels Airlines. Da bo torej Lufthansa poskusila prevzeti tudi slovensko družbo Adria Airways, ni bilo vprašanje, da je imela zaradi lastništva letališča – ki ji ga je prav tako prodala slovenska država, česar sicer ne počne nihče na svetu – pri tem posebno moč, pa tudi ni treba poudarjati. Pri čemer Lufthansa seveda ravna poslovno modro, da ne bo kakšnega dvoma.

Se je torej Sloveniji zgodilo to, kar se je pred tem v navedenih državah? Smo torej na istem kot Avstrijci? Je vse v redu? Ne. V vseh navedenih prevzemih je namreč vedno kot sogovornik nastopila tudi država (Avstrija, Švica, Belgija) in postavila pogoje prevzema. Avstrijci so družbo celo dokapitalizirali s 500 milijoni evrov, nato pa prepustili Lufthansi, vendar pod določenimi pogoji. In sicer je morala družba ostati samostojna, poslovati mora iz Avstrije, torej tudi zaposluje avstrijske kadre, finančni promet mora potekati prek Avstrije in seveda mora družba plačevati davke v Avstriji. Dejstvo je, da manjše države težko vzdržujejo svoje letalske družbe, vendar pa to ne pomeni, da z njimi ravnajo neumno. Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec in njihovi ministri seveda o teh razsežnostih državnosti, neodvisnosti in suverenosti svoje države zelo očitno niso razmišljali, ko so prodali letališče (Bratuškova), letalsko družbo (Cerar) in na koncu dovolili, da propade (Šarec).

V vseh resnih državah na nekatera področja posebno pazijo. In infrastruktura je pri tem prva. Ne prodajajo letališč, ne prodajajo pristanišč in pazijo na družbe, ki zagotavljajo povezave s svetom. Mimogrede? Kdo je veliki ponudnik avtobusnih storitev v Sloveniji? Arriva. V čigavi lasti je ta družba? V lasti nemških železnic, državne družbe Deutsche Bahn. To je realnost. Danes se države ne osvajajo več z vojsko, ampak ekonomsko. In majhne države, ki lahko postanejo izrazito odvisne, so na to posebej pozorne. Hrvaška na primer. In Avstrija, ki ima poseben protikartelni zakon, s katerim varuje svoje ključne panoge. Še posebej pazijo na bančni sistem. Vlada Marjana Šarca je, ne da bi trznila, prodala preostali dve veliki banki, NLB in Abanko. Nobenega razmisleka, nobene dolgoročne vizije suverenosti in državnosti.

Prodali smo torej skoraj celotno živilsko in trgovinsko panogo, in to v času, ko je že postalo jasno, da bo proizvodnja hrane izjemno pomembna zaradi okoljske krize. Prodali smo vse ključne banke in tako postali država brez svoje finančne hrbtenice. Za las smo se izognili, da bi Madžari v času Cerarjeve vlade postali solastniki Luke Koper. Prodali smo nacionalno letališče in letalski trg prepustili na milost in nemilost tujim letalskim družbam. Dovolili smo, da je kitajska družba prevzela Gorenje, kljub temu da vemo, da je to podjetje, ki ima izrazito socialno funkcijo v regiji. Prodali smo enega redkih tehnoloških biserov, Fotono, za drobiž.

Je zdaj dovolj? Smo dokazali, da smo pridni učenci teh, ki potem kupujejo naša podjetja? Na Balkanu takšnemu ravnanju rečejo, da greš kot »jagnje na klanje«. Tako se gremo strateške odločitve v Sloveniji.

Posebne zasluge gredo ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.