Janko Lorenci

Janko Lorenci

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kolumna

Na prelomnici

Politika, zahtevna, nehvaležna, škodljiva

Prejšnji teden se je premier Šarec, podobno kot predsednik države Pahor leto pred tem, na sprejemu ob zasedanju Združenih narodov ponosno slikal s Trumpom. Sloveniji to ne koristi, njima pa prav tako ne, saj je Trump, zaradi odnosa do okolja najškodljivejši politik na svetu, tudi pri nas dokaj nepriljubljen. Torej sta naša najvišja politika stregla predvsem svoji nečimrnosti in občutku majhnosti.

No, s Trumpom so se slikali tudi veliki tuji politiki. Gre pač za predstave, ki jih zase in za nas uprizarja politika. Ker jo sodimo bolj po osebnostih kot idejah, programih, dejanjih, je samoinscenacija toliko pomembnejša. Na vse mogoče načine je treba zbujati pozornost, če si zgolj trezen in stvaren, si hitro dolgočasen. Tako vsi pomembnejši politiki igrajo svoje vloge, ki jih delajo ali naj bi jih delale posebne. Pri nas Pahor stavi na zmes napihnjene državniške drže in veseljaštva, Šarec na ljudskost, odločnost in domnevno ravnodušnost do slasti oblasti, Janša na strah in frustracije.

Igralski element politike je vse očitnejši in eden od razlogov za nezaupanje v politiko. Nezaupanje se poglablja, je upravičeno, a tudi problematično. Brez elementarnega zaupanja v politiko in institucije se družbe pomikajo proti kaosu in avtoritarnosti. Toda ali si politika v celoti zasluži svoj klavrni sloves?

Vanjo ne vstopajo samo ciniki, stremuhi, šovmeni, koristolovci, ampak tudi normalno ambiciozni ljudje, tisti, ki se radi vidijo v središču pozornosti, optimisti in celo idealisti. V politiki tudi ni mogoče obogateti. Skratka, politika ni negativna zato, ker bi vanjo vstopali sami negativci.

Vendar vstop v politiko ljudi očitno spreminja, oblikuje po svoje, tudi kvari. Zlasti njenim vrhovom prinaša občutek dejanske in namišljene moči in spreminja njihovo identificiranje. Bolj kot z ljudstvom se enačijo z elitami, tudi zato se je politika prepletla s kapitalom in lobiji in jim v ostrem nasprotju z ustavami vseh vrst po tihem prepustila nemajhen del svoje moči in odločanja. Oboje jo oddaljuje od interesov in tegob velike večine prebivalstva – in sili v vse večje igralstvo in pretvarjanje. Denarna elita pri tem spreminjanju intimne pripadnosti politikov aktivno sodeluje: vabi jih medse, jih fascinira z bogastvom in privilegiji, se jim dobrika, jih drobno ali na veliko podkupuje. Iz tega se pri nekaterih politikih rada razvijeta samozaljubljenost in občutek nepogrešljivosti.

Hkrati se politika vrti vedno hitreje, pri nas v obliki novih obrazov. To lahko politično prizorišče načeloma izboljša. Toda nenehno, hitro menjavanje strank in kadrov onemogoča kontinuiteto in dobro vodenje dolgoročnih projektov. Politika je tudi vedno manj varno okolje, politiki pa zato bolj prepuščeni skušnjavam klientelizma, korupcije, oportunizma.

Obenem nezaupanje v politiko in živčni kadrovski vrtiljak slabita dotok potentnih političnih novincev.

Poleg tega so vse večje stranke (pri nas je izjema Levica) zastrupljene z neoliberalizmom, ki a priori izrinja solidarnost, skupno dobro in spodbuja zlizanost politike z »onimi zgoraj«. Ob vsem tem ni čudno, da je politika slabo operativna, da drobtinčari in vzdržuje status quo, ki je nevaren, velike teme – razvoj, demografija, okolje – pa gredo mimo nje.

Tudi nekaj olajševalnih okoliščin je treba upoštevati. Voditi družbo v prid večine in z dolgoročnim premislekom je zahtevno, še zlasti, če je politika tako razdrobljena in nekooperativna kot naša. Poleg tega iz EU, naše širše skupnosti, prihajajo dobri in slabi vplivi. V grobem niti velike tuje politike, na primer nemška, niso bistveno drugačne. V osnovi je politika zahteven in dokaj nehvaležen poklic.

Ne glede na to nas je, podobno pa je povsod na Zahodu, predvsem ona spravila v položaj, poln brbotajočih kriz, negotovosti in tesnobe pred prihodnostjo. V družbi zato poteka globinski preobrat, izražen na primer s prodorom populizma in ekstremizma, z naraščajočo skepso do kapitalizma in spreminjanjem odnosa do okolja. Politika kot celota temu spreminjanju duha časa, ki ga najbolj označuje negotovost, ne sledi, ampak ga celo zavira.

Tudi če še vedno najbolj usmerja družbo, pa je sama prav tako proizvod družbe in izdelek volivcev. Mnogi v politiki iščejo grešnega kozla za svojo slabo vest, saj se potlačeno zavedajo, da so po malem sokrivi za razmere, kakršne so. Že zato, ker, čeprav vedno znova razočarani, visijo na istih strankah, ker sploh ne volijo ali pa govorijo, da je vsa politika enaka – in se s tem odrekajo možnosti izbire, ki marsikje vendarle obstaja, pri nas na primer v obliki Levice.

Odpor do politike je razumljiv, v marsičem upravičen, a jalov in škodljiv, če rojeva samo pasivnost, beg v individualizem, v internetne skupine enakomislečih, k skrajnežem ali v volilno abstinenco. Tak odnos pomeni slabo izrabljanje demokracije, že tako zdelane.

Politika ob takem odnosu laže ostaja nespremenjena, blokira spremembe in ohranja pri življenju sistem, ki brutalizira družbo, hkrati pa uničuje okolje. Ekološka kriza postaja dramatična in otipljiva, politika pa se še vedno ne zgane. Glavni kretničar družbe je postal družbi nevaren. To je prelomnica, to je ultimativna kapitulacija politike. Torej jo je treba spremeniti. Spremenila pa se bo le, če se bodo spremenili državljani, priznali svoj delček sokrivde za stanje stvari in hkrati ostro, po potrebi brutalno pritisnili na politiko. Ker je nevarnost zlasti glede okolja radikalna, mora biti radikalen tudi pritisk. Dosedanji ni prinesel nič, ker je bil preblag in se je ravnal po pravilih statusa quo. Očitno jih bo treba kršiti. Kako si drznete, je svetovni politiki zakričala Greta T.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.