Maja Novak

Maja Novak

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Ihta

Babi nima več hranilne knjižice

Starostniki v tehnološki dobi

Država nima ne kratkoročne, ne srednjeročne, ne dolgoročne strategije skrbi za starostnike. V zadnjih desetih letih nismo zgradili niti enega doma za ostarele. V tistih, ki že (ali še) stojijo, primanjkuje tisoč postelj, na sprejem v dom pa zaman že dolga leta čaka sedem do deset tisoč onemoglih državljanov. Srečnežu, ki se mu nekako posreči prebiti se v dom, lahko glede na število tam zaposlenih oskrbovalec v povprečju nameni devet minut na dan, torej komaj kaj več, kot je potrebno za menjavo plenice. Vse to je nekje med poplavo novic o vuelti, odbojki in brexitu bežno omenil radio.

Mene pa je pot zanesla mimo banke.

Stala je tam, ostarela ženica, vidno drgetala po vsem telesu in se ozirala okrog sebe. Nazadnje je stopila k meni in me pobarala: »Ali mi lahko pomagate?« Pa prav mene si našla. Nočem te v svojem življenju. Ne zanima me, ali imaš od stiske rdeče obrobljene oči in ali si za pomoč zaprosila že tri, ki za to, kot so se opravičili, niso imeli časa, ker se jim je najbrž mudilo s suženjsko ubogljivimi rameni podpirati krasni novi svet. Polno glavo imam lastnih težav. Kot po navadi ne vem, ali sem pred odhodom z doma ugasnila štedilnik. In pokvaril se mi je računalnik. Na nadomestnem, ki mi ga je odstopila prijateljica, milijonkrat ji hvala, a ki je dvakrat manjši in dvakrat počasnejši od mojega, se ne znajdem. Vsaka črka boli. Tudi jaz sem že malce stara; s starostjo čez noč pride neprilagodljivost. Preutrujena in preveč preplašena sem, da bi se na novo učila prijemov, drugačnih od tistih, ki sem jih samodejno izvajala zadnjih sedem let. Ja, prav mene si našla, jaz bi sama potrebovala koga, ki bi mi včasih ponudil oporo, ko se negotovo opotekam iz dneva v dan.

Tako kot tistih deset tisoč čakajočih na dom in kdo ve koliko drugih, ki za sprejem ne morejo niti zaprositi, ker jim višina (ali bolj nižina) pokojnine tega ne dovoli. Kdo jim pomaga živeti?

Pokazalo se je, da bi moja gospa rada dvignila denar z bankomata, pa ne ve, kako se temu streže. Nameravala je stopiti k okencu, mi pove, in tako, kot je vajena, prositi uslužbenko, naj ji odšteje tisti sveženjček bankovcev, ki so njena penzija, ni pa vedela, da je banka opoldne zaprta.

Babi, to ni nič novega, vsak delovnik so opoldne zaprte, da ljudje ne bi mogli česa postoriti v odmoru za malico. Naj pridejo prej ali pozneje, ko bodo morali za to zapustiti delovno mesto. Medtem se po vsej državi bančne poslovalnice v manjših krajih zapirajo za vedno. Poštne poslovalnice tudi. Nič več niso rentabilne, pravijo. Kako naj to potolaži starejše občane, za katere je, kot sledi iz te zgodbe, že bankomat zastrašujoča skrivnost?

Pa nikar mi ne recite, naj stisnejo zobe in se spoprijateljijo z njim, naj se navadijo brezstičnega plačevanja s kartico in naj si omislijo spletno banko. Ne morejo si je. Ali si človek v cvetu let sploh lahko predstavlja, kako nedoumljiv se današnji svet zdi starejšim občanom? Ne, to bo moral vsak izkusiti na lastni koži, prej ne bo mogel verjeti. Kdo ve, ali ima moja gospa sploh računalnik, zagotovo pa je prestara, da bi se učila novotarij. Sama sem se prijave v spletno banko lotila s cmokom v grlu, pa imam kakih dvajset let manj od nje; in nikoli ne bi zbrala poguma za to pustolovščino, če ne bi moja banka odpravila preproste, vsem razumljive in do nedavnega vsakomur dostopne storitve, ki se ji je reklo obveščanje o stanju na transakcijskem računu z esemesom. Odkar so se posodobili, tega nič več ne delajo, so mi povedali po telefonu. Posodobitev torej pomeni odpravljanje storitev. Žal je spet enkrat po sredi storitev, ki bi bila najbolj v pomoč prav najranljivejšim slojem prebivalstva.

Ali banke, druge ustanove in podjetja pri oblikovanju palete ponudbe kdaj pomislijo na koga, ki ni del tako imenovanega mainstreama, ki nima petindvajset do štirideset let, redne zaposlitve, žene, hiše, psa, enega celega in pet desetin otroka in dva cela avta? Bržkone ne, saj tako kot poštne in bančne poslovalnice v trgih in vaseh tudi obstranci niso posebej rentabilni.

Kakorkoli že, z mojo gospo dvigneva sto petdeset evrov, le da gospa zdaj ne zna izračunati, koliko denarja ji je še ostalo. Bankomat ni izpljunil izpiska o stanju. Iz gospe se usuje: »Kako pogrešam hranilno knjižico! Tja so vsakokrat sproti napisali, koliko še imaš. Zakaj so nam vzeli knjižice? S to plastiko je samo križ.« Ja, knjižic ni več in ne bo jih nazaj, nič več ne bo prijaznih uslužbencev, ki so nam stregli za okenci in znali odpomoči, kadar se je kaj zapletlo, tehnologija danes vdira v vse pore življenja, stroji nadomeščajo človeško besedo, tudi to je posodabljanje in, po vsem sodeč, moja gospa s posodabljanjem noče imeti nobenega opravka, ker ne more več držati koraka z njim. Tudi jaz ne. In ni nas malo takih.

Ker je očitno, da danes najbrž celo za oddajo vloge za sprejem v dom ostarelih občanov potrebuješ tehnologijo, in ker se nihče noče prilagoditi starcem, naj bi se prilagodili oni; zato mi je Facebook pred dnevi ponudil tečaj računalniškega opismenjevanja za starejše. Prav. Četudi za ljubi kruhek vsak dan udriham po tipkovnici, bi kak tečaj potrebovala, da bi znala tega elektronskega vraga uporabljati še kako drugače kot malce bolj fancy pisalni stroj. Vendar za tečaj nimam denarja. Tako kot ga najbrž nima moja gospa, tako kot ga nimajo upokojenci z nizkimi pokojninami – tako kot ga ne bi imela, če bi potrebovala tak ali drugačen tečaj, kaka samohranilka, ki ji prav te dni grozi izguba dodatka za delovno aktivnost. Tudi med mlajšimi sloji prebivalstva je veliko revežev, a revščina se še posebej rada lepi prav na starejše. Ali je res preveč pričakovati, da bi bil svet pri vsem svojem posodabljanju malce bolj obziren do njih?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.