Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

Lukas Zuschlag, baletnik, ki meni, da čustva naredijo umetnika

Kulturni PORTRET 

Ko je prišel Lukas Zuschlag kot najstnik iz domačega Celovca, kjer je pri slovenskem profesorju končal zasebno baletno šolo, plesat v Slovenijo, ni računal na to, da bo tu ostal tako dolgo. Zdaj je član ansambla ljubljanske baletne hiše že petnajst let in v tem času je postal tudi eno najprepoznavnejših imen. Premagal je tako jezikovno oviro – njegova slovenščina je danes brezhibna – kot prehod iz podeželskega (v Avstriji je namreč živel na kmetiji, obdan z naravo in živalmi) v mestno okolje in že pri dvajsetih dobil prvo glavno vlogo, Romea v baletu Romeo in Julija Yurija Vamosa. Odgovora na to, zakaj mu je tako hitro uspelo, nima, kakor ga najbrž nima noben uspešen človek, ki kljub številnim dosežkom ostaja presenetljivo skromen, povedati ve le, da vedno pleše s čustvi. »Balet združuje umetnost in šport, in sicer je v nekaterih rečeh kot šport, toda ne smemo pozabiti, da gre v osnovi za umetnost. Čeprav zelo spoštujem vse, ki imajo izjemno baletno tehniko, zame vseeno ni tako pomembno, če nekdo lahko naredi serijo piruet, ampak bolj to, da ob tem, ko ga gledam med plesom, nekaj začutim – ker vem, da tudi ona ali on čuti to, kar pleše. In mislim, da znam to prikazati tudi sam. Čustva so tista, ki iz tebe naredijo umetnika.« Tudi na splošno je zelo čustven človek in včasih se mu zdi to slabost – ker si pusti, da se ga stvari dotaknejo, ga tudi lažje prizadenejo. »Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega zmožen polno doživeti tudi tiste lepe stvari v življenju. Torej je že v redu, da je tako. Ne bi bil rad hladen. Če bi se nekako zavaroval pred čustvenostjo, bi bile nekatere situacije zame gotovo lažje, bi bilo pa to slabše za mojo umetnost, ker se ne bi znal tako vživeti v vlogo.«

Avtentičnost je še toliko pomembnejša v dobi interneta in socialnih omrežij, ko lahko, če se ti zljubi gledati baletne vratolomije, to enostavno vtipkaš v iskalnik in v nekaj sekundah odkriješ plesalce, ki izvajajo najbolj nore, drzne baletne figure. »Toda to je nekaj drugega kot si ogledati celo predstavo in doživeti nastop nekoga, ki je v plesu z dušo in srcem,« meni Zuschlag. »Nekdo tak lahko samo sedi na odru, ti pa ne moreš nehati gledati stran. In to je umetnost. To imaš ali pa nimaš.«

Za predanosti baletu plesalci plačujejo davek: ko se nabere veliko število projektov, prostega časa skorajda ni – ali pa so tisti redki dragoceni prosti trenutki namenjeni zgolj regeneraciji. Zadihajo šele poleti, ko imajo šest tednov počitnic – to Zuschlag rad izkoristi za daljša potovanja, med priljubljenimi destinacijami pa najvišje kotira Portugalska, ki jo je obiskal že dvakrat. A trenutno je v enem napornejših obdobij: petega oktobra bodo premiero doživeli Brahmsovi Ljubezenski valčki, balet na dva Brahmsova koncerta, ki jih koreografira skupaj z Jeanom Sebastienom Colaujem in Vincenzom Venerusom, pravkar se je vrnil iz Sarajeva, kjer je gostoval balet Doktor Živago, v katerem ima glavno vlogo Živaga, sedmega novembra pa bo premiera baleta Veliki Gatsby, kjer pleše v vlogi Georgea Wilsona. »Preklapljanje med plesom in koreografijo je včasih zahtevno, vendar to počnem že toliko časa, da sem se navadil. Zavestno poskušam delati oboje hkrati, kajti jasno mi je, da nisem več najmlajši in da nekoč ne bom več v formi za plesalca – takrat se bom verjetno popolnoma posvetil koreografiji in želim si, da bi bil ta prehod čim bolj naraven.« Ljubezenski valčki bodo sicer njegova prva daljša koreografija za ansambel ljubljanskega baleta, krajših pa ima v svojem repertoarju že kar nekaj, od koreografij za opere Othello, Carmina Burana in Prodana nevesta do tistih za otroške predstave.

Tako v koreografiji kot v plesu mu bolj ležijo sodobnejše produkcije, čeprav ne zanika veličine železnega baletnega repertoarja, kamor na primer spadata Hrestač in Labodje jezero. »Predvsem zato, ker imaš pri sodobnih predstavah več svobode. Klasični balet po mojem mnenju ne bo nikoli iz mode, a imam včasih občutek, da si znotraj njega preveč ukalupljen. Ena sodobnejših predstav, v katerih sem plesal in ki so mi najbolj ostale v spominu, je Kaktusi Alexandra Ekmana. Ekman je eden najzanimivejših koreografov današnjega časa; popolnoma odštekan, vendar na dober način.«

Poleg plesne ima baletnik še slikarsko žilico: tako kot plesal je tudi risal od malega, v nekem trenutku pa je hobi resneje zagrabil in se v Celovcu vpisal na slikarski tečaj, kamor se je potem iz Ljubljane vozil pol leta. »Slikal sem bolj abstraktne podobe, a me je tak način slikanja najbolj nagovoril. Takrat sem se res vrgel v to, ker me je slikanje pomirjalo. Kot neka umetniška terapija – za pet ur sem pozabil na vse in sedel pred platnom.« Za čopič že nekaj časa ni prijel, saj pravi, da mora biti za to v ustreznem mentalnem stanju, bi se pa k slikanju rad še vrnil. »Nima smisla, da si pod stresom, potem pa si misliš – oh, zdaj moram pa še slikati. To rad počnem brez pritiska. Konec koncev je to predvsem zame, za mojo dušo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.