Vesna Teržan

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura

Brez sedmih tančic

Saloma, dekadentna drama Oscarja Wilda, letošnja prva premiera v SNG Drama Ljubljana

Saloma – Polona Juh – in odlični vizualni učinek, delo večmedijskega umetnika Ateja Tutte.

Saloma – Polona Juh – in odlični vizualni učinek, delo večmedijskega umetnika Ateja Tutte.
© Peter Uhan

Mesto v Judeji še ni spalo, iz daljave se je slišal pasji lajež. Pihal je rahel večerni vetrc in prinašal vonj cvetov mirte in oranževcev. Na teraso, obsijano s srebrno mesečino, je stopila Saloma, hči Herodiade, prešuštnice, ki se je poročila z moževim bratom, Herodom, rimskim tetrarhom, enim izmed vladarjev podjarmljene Palestine. Saloma se je umaknila iz sobane, kjer so bučno praznovali tetrarhov rojstni dan. Razprla je roke, vdihnila omamne vonjave, ki jih je prinašal veter, in mu nastavila telo, da so se pod nežno tkanino izrisovale njene obline. V mesečevi svetlobi je na sebi začutila pogled zaljubljenega Narabota, sirskega princa, pregnanca in Herodovega »gosta«, ki so ga malo pred tem celo povišali v vojaškega stotnika. Izmenjala sta si nekaj besed, ko je iz teme zaslišala glas. Očaral jo je. Željo, da bi uzrla obraz, ki sodi k njemu, ji je Narabot izpolnil šele po dolgem pregovarjanju. In to navkljub strogi Herodovi prepovedi, da bi kdorkoli sploh še smel videti tega političnega zapornika, ki je javno grajal tetrarha, njegovo promiskuitetno ženo in razvratno civilizacijo rimskega imperija. Kljub temu je iz globin vodnjaka pred njeno obličje pripeljal zapornika – krščanskega preroka Janeza Krstnika. Saloma si ga je poželela, želela je poljubiti njegove ustnice, a jo je zavrnil. V tem trenutku levantinskega večera se začne drama, ki dobi poteze tragedije in groteske.

Biblijsko zgodbo o Herodovi pastorki in Janezu Krstniku je Oscar Wilde (1854– 1900) upesnil v enodejanki, ki spoštuje klasično načelo stare grške drame – trojno enotnost časa, prostora in dogajanja. Vendar je potek biblijske zgodbe nekoliko spremenil in ji dodal pridih dekadence fin de siècla. Wilde je tisti, ki je Herodovi pastorki izbral ime Salomé, njen ples poimenoval ples sedmih tančic in Janezu Krstniku dal hebrejsko ime Johanaan. Obdržal pa je središčni zaplet biblijske zgodbe.

Saloma je odraščala na dvoru, kjer ni manjkalo umorov, prešuštva in intrig. Njen svet je bil svet erotičnega nagona in nebrzdanih strasti. Temeljni dramski konflikt nastane prav med njeno čutno ljubeznijo in prerokovo duhovno ljubeznijo. Pospešek za tragični izid nesporazuma med Salomo in prerokom je Herodovo pohotno zalezovanje pastorke. Ta se očimu in njegovemu zapeljevanju izmika, a ustreže prošnji, naj samo zanj odpleše ples sedmih tančic. Herod ji obljubi, da ji bo izpolnil željo, kakršnokoli. Ko je plesa konec, Saloma zadovoljnemu Herodu pove, da je njena edina želja glava Janeza Krstnika. Je to objestnost ali kruto maščevanje zaradi zavrnitve? Herod je ogorčen in ji sprva želje noče izpolniti. A ker Saloma vztraja, ji prinesejo odsekano prerokovo glavo. Pri tem ni šokirana, strastno jo vzame v roke in poljubi mrtve prerokove ustnice. To je njeno zadnje dejanje, ki pa jo stane življenje. Herod vojakom naroči, naj jo pobijejo.

Na odru ljubljanske drame Saloma ne dobi prerokove glave, ampak obglavljeno telo. Glava, simbol intelekta, ji ne pripada, njeni meseni ljubezni pritiče prerokovo telo. Tudi ne vidimo orientalske terase v srebrni mesečini. Scenografija je skromna, le polkrožna stena, vodnjak iz tančic in zrcalo. Kot da so protagonisti vsi skupaj v vodnjaku, blodnjaku, iz katerega ni izhoda. A ta preprosto oblikovani odrski prostor je kot paravan, na katerega so projicirane podobe, ki zagotovijo predstavi presežek in jo naredijo sodobno. Za ta odlični vizualni učinek, ki ga podpira tudi dobro oblikovana luč Andreja Hajdinjaka, je poskrbel večmedijski umetnik Atej Tutta. Kostumograf Leo Kulaš je Salomo oblekel v tesen triko kožne barve, ki bolj razkriva kot zakriva njeno prelestno telo (uteleša in podoživlja jo Polona Juh), in s tem predstavi dal pospešek futuristične digitalne dobe. Salomin gib je natančno naštudiran in prestopi v sfero karikature, ko Juhova sezuje le en čevelj z visoko peto, se spremeni v zveriženo šepavko, groteskno lascivno zapeljivko. Njeno gibanje je v celoti koreografirano, ne zgolj v plesnem delu (koreografija Maša Kagao Knez). Ples je odplesala brez tančic, ki bi počasi razkrivale telo, da bi pohotneža še bolj vznemirilo. Njeno telo je vsem na ogled ves čas in do najmanjše obline – v duhu današnjega časa, ko je žensko telo »potrošno« blago v širokem zamahu pahljače neoliberalnega kapitalizma. V svoji ženski krhkosti je, podobno kot Saloma na tetrarhovem dvoru, Juhova močnejša od moškega dela igralske zasedbe. Parira ji le Gregor Baković, ki je vlogo Heroda oblikoval sugestivno in njegov lik umestil med grotesko in satiro ter razvil čustvovanje od krutega tirana in pohotneža do človeka, ki dvomi. V vlogo se je Juhova dala 200-odstotno, tako, kot pač mora dandanes ženska na delovnem mestu dati od sebe veliko več kot moški, da ji sploh priznajo sposobnosti in znanje.

Gledališka predstava:
Oscar Wilde, Saloma
Kdo: režiser Edvard Miler in dramaturginja Žanina Mirčevska
Kje: SNG Drama Ljubljana
Kdaj: 22., 23., 26. oktober ob 19.30

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.