Marcel Štefančič jr.

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

Joker prihaja iz tistega smeha, ki se smeji namesto nas

Joker, 2019, Todd Phillips

zelo za

Pošljite klovne!

“Dajte mi le ring, v katerem bo lahko ta bik besnel,” dahne v Scorsesejevem Pobesnelem biku Jake La Motta (Robert De Niro), mali, nervozni, eksplozivni, manični, nepredvidljivi boksar, ki je tak tudi zunaj ringa – agresiven, eksploziven, nepredvidljiv in neartikuliran. Če ne bi dobil ringa, v katerem lahko besni in divja, bi postal gangster ali kaj takega. Tudi Arthur Fleck, alias Joker (Joaquin Phoenix), asocialni outsider iz asocialnega Gothama, potrebuje ring, v katerem bi lahko besnel in divjal. Fleck je osamljen in maničen, lunatičen in morbiden, stalno šikaniran in pogosto pretepen, prepričan, da je nezakonski, zatajeni sin slovitega očeta, magnatskega Thomasa Waynea (Brett Cullen), kandidata za župana Gothama ( ja, Batmanovega očeta).

Preživlja se kot ulični klovn, a postati hoče stand-up komik, tako slaven kot Murray Franklin (Robert De Niro), voditelj priljubljenega TV-šova. Fleck, ki se nenehno, krčevito, nekontrolirano smeji in reži, potrebuje šov, v katerem bi se lahko smejal samemu sebi. To, da v bolnišnici – našemljen v klovna, v slogu Patcha Adamsa (alias “zdravnika s srcem”) – zabava paciente, ga ne poteši. Pa še od tam ga naženejo – ker pride s pištolo. Kot gledalec se udeleži Franklinovega šova, toda ko ne more kontrolirati svojega agresivnega režanja, ga Franklin, ki izgleda tako, kot da bi skočil iz Scorsesejevega Kralja komedije, povabi na oder, da bi ga lahko osmešil. A tedaj je že jasno: Joker bo postal bodisi showman ali pa psycho. Če ne bo dobil svojega ringa, svojega šova, bo postal Norman Bates. Živi z bolno mamo (Frances Conroy). Včasih jo kopa. Včasih pleše sam. Včasih koga ustreli. Pogosto pa hodi na stand-upe, ker je idealna publika, idealni gledalec – vedno se zareži. Komiki se lahko zanesejo nanj. Toda njegov smeh je nekaj srhljivega, mučnega, izbruh patologije. Zadnja leta smo videli veliko filmov o izvorih superjunakov – Joker, poklon kinematografiji sedemdesetih, ki se dogaja leta 1981 (ko v kinu vrtijo De Palmov triler Strel ni bil izbrisan), je film o izvoru Jokerja, superantijunaka, superantagonista (stripovskega lika, ki je tu že vse od leta 1940, nekoč pa sta ga – prav tako con gusto – igrala Jack Nicholson in Heath Ledger).

Joker ne prihaja s kakega tujega planeta ali s kakega fantomskega otoka, temveč iz televizijskega smeha – iz tistega “konzerviranega” studijskega smeha, ki ga slišite v komičnih serijah, tistega smeha, ki se smeji namesto nas. Tam se rodi. V tistem smehu, ki nas prepričuje, da smo srečni, da smo veseli, da se noro zabavamo. V tistem smehu, ki nam zapoveduje: morate biti srečni! Morate biti veseli! Morate se zabavati! Nič ni bolj nasilnega in pošastnega od tega smeha. “Smej se, pa četudi te boli srce,” poje Nat King Cole. Joker hodi k psihiatrinji, ker ne ve, če obstaja. Potem v slogu Bernieja Goetza, razvpitega “vigilanta iz metroja”, na metroju – jasno, našemljen v klovna – pobije mešetarje z Wall Streeta. Ko ga mediji razglasijo za “vigilantskega klovna”, dobi občutek, da so ga končno opazili. In ker ga opazijo, pomeni, da obstaja. Obstajajo le tisti, ki so opaženi. Slaven sem, torej obstajam! Všečkajo me, torej obstajam! Klikajo me, torej obstajam! Zvezda je rojena. Fleckovo življenje je komedija, stand-up. In punchline je, ko koga ubije. Joker je film o sodobnem hladnem svetu, brezčutnem kapitalizmu, asocialni državi (“Vseeno jim je za takšne, kot si ti, Arthur,” pravi njegova psihiatrinja), socialni smrti, ki jo prinaša dirka navzdol (Gotham, alias “Fun City”, je orjaško smetišče), trumpih, ki – kot Thomas Wayne – obljubljajo “očiščenje”, in “pozabljenem človeku”, ki skuša na vsak način – magari nihilistično, z izvolitvijo Trumpa – dokazati, da je živ. Zato tudi ne preseneča, da je Joker jezen, kot je lahko jezen le film – kot Howard Beale (Peter Finch) v Lumetovi Televizijski mreži, kot Travis Bickle (Robert De Niro) v Scorsesejevem Taksistu in kot Jake La Motta, boksar, ki postane barski komik. Ko je bil Arthur majhen, je rekel, da bo postal komik, pa so se vsi smejali – zdaj se ne smeje nihče več. That’s entertainment!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.