Gregor Kocijančič

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

Metronomy: Metronomy Forever

2019, Because Music

+ + + +

Metronomy Forever, torej Metronomy za vedno, lahko beremo kot pretenciozen naslov, s katerim se zasedba baha, da je brezčasna, čeprav morda ni. Lahko pa njegovo sporočilnost povežemo s tem, da se je Joseph Mount, idejni vodja skupine in avtor vse glasbe, ki jo ta izvaja, z novo ploščo vrnil h koreninam. K tistemu »metronomyjskemu zvoku«, po katerem si zasedbo želimo zapomniti »za vedno«.

Mount na novem albumu, ki ga je v svojem studiu na angleškem podeželju v celoti posnel sam, združuje očitne reference na najboljša poglavja iz zasedbinega opusa. Ne sklicuje se le na indie dance hite s plošče The English Riviera, ampak tudi na lo-fi chip-tune psihedelijo s plošče Pip Paine, s katero je pred trinajstimi leti začel producentsko pot. Obe plati nove plošče torej zgolj reciklirata stare zamisli, a to je pravzaprav dobrodošlo: avtor se očitno zaveda, da je bil pred slabim desetletjem, ko je izdal hitiče, kot sta The Bay in The Look, na vrhuncu ustvarjalne moči.

Pri ustvarjanju zadnjih dveh plošč je želel avtorsko rasti in svoj izraz poiskati v novih slogovnih smernicah, pri tem pa je iz izdaje v izdajo drsel navzdol. Razen nekaj čvrstih singlov – te lahko preštejemo na prste ene roke – so njegovi diskografski izdelki zadnjih let kazali vse intenzivnejše nazadovanje glasbenih zamisli. Ime Metronomy je zato naglo tonilo v pozabo, k čemur je zagotovo pripomoglo tudi, da je zvok britanskega indie rocka in bendovske pop elektronike, kakršen je močno zaznamoval prelom prejšnjega desetletja v to, v celoti postajal nekoliko passé.

Joseph Mount se je vrnil k izvoru svojega komercialnega preboja – v glasbo je spet vključil tisto, kar je najbolj odlikovalo njegova presežna dela.

Joseph Mount se je vrnil k izvoru svojega komercialnega preboja – v glasbo je spet vključil tisto, kar je najbolj odlikovalo njegova presežna dela.

A tudi če odmislimo nostalgijo za nedavno preteklostjo, se Mountove največje uspešnice starajo kot dobro vino, in če je želel, da bi Metronomy ostal vidno ime na glasbenem zemljevidu, se je pravzaprav moral vrniti k temu, po čemer se odlikuje. To je tudi storil. V svojo glasbo je vrnil tisto, kar je najbolj odlikovalo njegova presežna dela: najstniško neobremenjenost, igrivo dance-punk poskočnost, omiljeno s sladkobnimi indie pop napevi, in pa učinkovito preprostost, ki je najočitnejši odraz Mountovih songwriterskih veščin. Vse to je zdaj začinil s čudaško, nekoliko razglašeno in razmeroma edinstveno elektroniko, ki se sklicuje na čas, ko je zgolj produciral: brez vokalov, brez benda. Žal pa pri filtriranju skladb, ki jih je vključil na to izrazito predolgo ploščo, ni bil dovolj samokritičen. Nasprotje med prvovrstnim in nekoliko medlim gradivom je resnično izrazito in album Metronomy Forever se v kar sedemnajstih skladbah nekoliko razvodeni. Če bi bilo teh pol manj, Mountu nihče ne bi zameril, plošča pa bi napravila veliko boljši končni vtis.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.