Heni Erceg

Heni Erceg

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Hrvaška

Država ujetnica

Hrvaška resnično ne potrebuje zunanjega sovražnika. Že notranjih ima dovolj, da za vedno ostane nesvobodna država.

V fini, katoliški Hrvaški ni bilo opaziti nikakršnega razburjenja, spletni portali niso pregoreli zaradi obilice ogorčenih sporočil, katerih pisci bi se zgražali nad pravosodjem, ker je že drugič oprostilo dvojico morilcev, na ulice niso pridrli zgroženi veterani, ki bi zahtevali odstavitev sodnikov in pravico za žrtve. Le drobna notica je poročala o sodbi, s katero so dva pripadnika elitne enote hrvaške vojske oprostili krivde za pokol šestih prebivalcev vasi Grubori po »zgledno« izpeljani vojaški akciji Nevihta leta 1995.

V resnici je bila izpeljana akcija čiščenja območja, odstranjevali pa niso plevela, ampak preostale prebivalce srbske narodnosti v dalmatinskem zaledju, tik preden je mimo pripeljal Vlak svobode z najljubšim hrvaškim potnikom, predsednikom Tuđmanom. Ta je tedaj izrekel programsko misel, da so Srbi »pobegnili in odnesli le golo kožo«. Eh, seveda, območje je bilo treba dokončno »očistiti«, da se El presidente ne bi vznemirjal, če bi tam, v nekdanji Krajini, skozi okno vagona zagledal kakega živega Srba. Zato so hrvaški vojaki »elitno«, res prav junaško vkorakali v vas Grubore in šesterica preostalih starejših vaščanov – Jovo, Miloš, Marija, Milka, Jovan Grubor in Đuro Karanović – je padla pod njihovimi streli.

Za zločin se je razvedelo takoj, saj so še istega dne v vas prišli pripadniki ZN in slikali trupla, zato je bila Hrvaška, resda šele 24 let pozneje, dolžna odigrati nekakšen sodni proces. Začela se je domnevna preiskava, obtožili so trojico, enega, ki je bil zločin pripravljen priznati, so našli obešenega v nepojasnjenih okoliščinah, druga dva se sploh ne spomnita, da sta bila kdaj v Gruborih. Trpita zaradi izgube spomina, enako kot preostalih 70 prič, njunih soborcev, vse te »elitiste«, ki so tistega avgustovskega dne v tej vasi požigali hiše in strahopetno pobili preostale vaščane, varuje zaveza molka. Resnično, ali sploh obstaja kaj bolj prezira vrednega od pobijanja neoboroženih civilistov na njihovem domačem pragu? Toda to ni vprašanje za sodišče, ki je zdaj, 24 let po zločinu, že drugič oprostilo morilce iz Gruborov.

Sedemdeset prič, 70 pozab, poveljnik enote je sodniku celo ironično pojasnil, da je za zločin izvedel šele veliko kasneje, iz tednika Feral Tribune. Mi pri Feralu smo že takrat vedeli, da zaman pišemo o zločinih, zaman, ker je bilo politično manipulirano pravosodje močnejše od nas in je táko tudi ostalo. Močnejše celo od krogel, najdenih v truplih žrtev v Gruborih, močnejše od minevanja časa, v katerem bi civilizirana država vendarle sodila svojim vojnim zločincem. Takšen pravosodni sistem priznava popolno amnezijo udeležencev zločina, se ne meni za pravico žrtev in spoštuje zavezo molka domnevnih junakov umazane vojne, v kateri je bilo etnično čiščenje samo po sebi umevno, saj je bilo del političnega programa.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi Milorad Pupovac, politični predstavnik Srbov na Hrvaškem, ki se je te dni udeležil žalnih slovesnosti v spomin na pripadnike svojega naroda, pobite v Gruborih, rekel, da je Hrvaška na najboljši poti v fašizem? Kaj bi torej bilo, če bi povedal resnico, kot jo je zelo previdno nedavno izrekel za bosanske in slovenske medije? Spet bi nadenj planili hrvaški »elitisti«, vsi ti pozabljivci, ko gre za zločine nad Srbi, grozili bi in zahtevali vse, kar jim v njihovem volčjem srdu pade na pamet. Tako kot v neverjetni gonji proti enemu človeku ti domoljubi od premiera zahtevajo izstop iz koalicije s Pupovčevo stranko, zahtevajo, da moža vržejo s Filozofske fakultete, od državnega tožilstva zahtevajo, da ga kazensko preganja. Ker je izrekel resnico o fašizaciji družbe in protisrbski histeriji.

Imenujejo ga »zločesti tumor na telesu Hrvaške«, ki bi ga bilo verjetno treba »očistiti«, kot so takrat pred leti čistili srbske vasi, poleg tega ga ti budni varuhi etnično čiste Hrvaške obtožujejo »protiustavnega delovanja in sramotnih izbruhov sovraštva do hrvaške države«. S tožilstva pa že več tednov prihajajo samo odgovori, da »preverjanje poteka«, čeprav bi bila dovolj le minuta, da bi zavrgli to kretensko ovadbo, saj bi ukvarjanje z njo pomenilo prepoved svobode govora. Tako bi bilo, če ta ustanova ne bi bila zgolj politični instrument vladajoče elite, zaradi česar so njene odločitve odvisne od odločitev vlade. Ta pa, posrana, kot je, ob vsaki potezi svoje radikalno desne pesti čaka, da se stvari umirijo same od sebe. Ali nemara z novo donacijo veteranom, kakim novim privilegijem.

Medtem ko varuhi reda grozijo, da bodo pridrli na ulice, je reška svetnica, članica HDZ, med odvratnim nastopom na neki proustaški televiziji kot kaka mitingašinja govorila, da Reka sicer ne potrebuje vrb – pri tem je namigovala na ustaško rečenico »Srbe na vrbe!« –, ker je Srbov v tem mestu zanemarljivo malo, vsekakor pa takšna drevesa potrebujejo v Dalmaciji, kjer je Srbov preveč. Bodo zdaj veterani zahtevali sodni pregon zaradi »izbruhov sovraštva«? In kako se je sploh lahko zgodilo, da ima skupina državljanov Hrvaško ves čas za talko, seje sovraštvo in strah? Tako je, ker država deluje po načelu mafijske hobotnice, ki je močna toliko, kolikor je močna njena najmanjša lovka. Tako je v nerazvitih družbah, kjer nacionalistična oblast nenehno podkupuje najnevarnejše skupine in tako iz njih ustvarja močne interesne združbe. Te pa, amoralne, kot so, kakor podaljšana roka oblasti delujejo tako, da nenehno netijo vojne razmere. Zato Hrvaška resnično ne potrebuje zunanjega sovražnika. Že notranjih ima dovolj, da za vedno ostane nesvobodna država.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.