Marcel Štefančič jr.

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Pritisk

Push, 2019, Fredrik Gertten

zelo za

Stanovanjska politika finančnih skladov.

Kdaj veste, da se boste morali odseliti iz neke skupnosti? Ko se v njej pojavi vintage store. Pridejo hipsterji, posedajo po kavarnah, filozofirajo in govorijo o filmih, ki naj bi jih posneli – soseska postane kul, najemnine in cene stanovanj pa poskočijo, pravi natakar iz “Komunistove hčerke”, tipičnega skupnostnega bara v Torontu. Toda “ljudje s slogom” niso najhujše zlo za sosesko in cene stanovanj – obstaja hujše zlo. In to pošast, ki je ugrabila stanovanjski trg, skuša v dokumentarcu Pritisk detektirati in locirati Leilani Farha, neutrudljiva kanadska odvetnica in aktivistka, posebna poročevalka Združenih narodov, ki stanovanje razume kot temeljno človekovo pravico in ki prepotuje svet, od Toronta do Berlina, od Londona do Barcelone, od Valparaisa do Uppsale in od New Yorka do Seula, da bi odkrila, zakaj so stroški najemnin povsem zasenčili plače. In zakaj so dobički povsem zasenčili človekovo pravico do dostojnega stanovanja.

Recimo: v Torontu je povprečni družinski dohodek v zadnjih tridesetih letih zrasel za 133 odstotkov, cena stanovanj pa je v istem obdobju poskočila kar za 425 odstotkov. Kako to? Plače bolj ko ne stagnirajo – najemnine pa skokovito rastejo!? In kako to, da je stanovanjski trg vreden 217 trilijonov dolarjev – dvakrat več od globalnega bdpja? Kaj se dogaja? Kot vidimo v tem trilerju, se dogajajo res nore reči. Za začetek, v Londonu in drugih velikih mestih neznani, anonimni, skriti, tuji investitorji – pretežno tuja podjetja – sistematično kupujejo stanovanja, stavbe in stanovanjske komplekse, a v njih potem nihče ne živi. Lastniki jih puščajo prazne – špekulativno. Da bi jim povečali vrednost. Ali pa jih oddajajo kratkoročno – prek portalov Airbnb, Expedia ali Booking. com. Stanovanje ni več stanovanje, temveč investicija. Stanovanje tudi ni več človekova pravica, temveč le še vrednostni papir. Posledice so strašne: na eni strani je vse več praznih stanovanj in praznih stanovanjskih kompleksov, na drugi strani pa je vse več brezdomcev. Ljudje si stanovanj ne morejo več privoščiti, za najemnine pa odštevajo vse večji del svojih plač – in če si srednji razred ne more več privoščiti življenja v mestu, kdo bo potem živel v mestu? Mesta se polaščajo anonimne sile, ki – na vse mogoče brutalne, izsiljevalske, obscene načine – suvajo, izrivajo in izganjajo domačine.

Tu nekaj ni v redu. In nič ne kaže, da ima to kakšno zvezo z ekonomijo – ali pa jebenim trgom. Prav res: kaj se dogaja? Ne, ni le gentrifikacija. Posebna poročevalka obišče Roberta Saviana, avtorja Gomore, ki ji pojasni, kaj se dogaja: kriminalci, ki trgujejo s kokainom in ljudmi, morajo nekje oprati ves ta denar, zato najprej v davčni oazi odprejo podjetje in z legalnim denarjem poceni kupijo hotele, restavracije ali hiše, ki jih potem za bajne – ilegalne – denarje prodajo svojemu podjetju v davčni oazi, s čimer se sled za izvorom denarja izgubi. “Ne morejo te izslediti.” Denar je opran. In tako – s tem opranim denarjem – potem rastejo supermarketi, hoteli, nogometni klubi ter kakopak stanovanja in stanovanjski kompleksi. Stanovanjski trg je torej ugrabil kriminalni denar iz davčnih oaz. In ko posebna poročevalka ugotovi, da je multinacionalni finančni sklad Blackstone lastnik 50.000 stanovanj (širom sveta), obišče slovitega ekonomista Josepha Stiglitza, ki ji pojasni, da so Blackstone in podobni špekulanti – s pokojninskimi skladi vred – v času velike finančne krize za majhen denar pokupili stanovanja, ki so jih prelevili v kompleksne, nerazumljive finančne instrumente, s katerimi zdaj plenilsko napihujejo stanovanjski trg, razbijajo skupnosti, izseljujejo, preseljujejo in razseljujejo ljudi, uničujejo življenja in pustošijo svet. S “financializiranjem” in teroriziranjem stanovanj – ter uničevanjem sveta, skupnosti in življenj – zdaj vrtoglavo profitirajo “zmagovalci krize”, kot jim pravi nobelovec Stiglitz, potemtakem natanko tisti, ki so finančno krizo povzročili. Ali bolje rečeno: finančni skladi, špekulanti, kriminalci in tihotapci migrantov so stanovanjski trg prelevili v vir groze, krutosti, terorja in socialne smrti.

In politika? Država? Niti trznila ni. Stanovanjsko politiko je prepustila finančnim skladom in kriminalcem. Ko je 14. junija 2017 v Londonu gorela stanovanjska stolpnica Grenfell, v kateri je umrlo 72 (revnih) ljudi, je gorela prav ta stanovanjska politika – stanovanjska politika novih stanodajalcev, finančnih skladov in kriminalcev.

Pritisk je po malem hommage klasiki Roger in jaz (1989), v kateri je Michael Moore zaman lovil Rogerja Smitha, direktorja General Motorsa, ki je iz Flinta (Michigan) tovarne preselil v tretji svet, delavce pa zmetal na ceste – Leilani Farha zaman lovi Stephena Schwarzmana, direktorja Blackstonea, ki ljudi meče na ceste. Če vas ta doku ne bo razkačil, potem ste mrtvi. In če niste mrtvi, se boste vprašali to, kar se vpraša nizozemska sociologinja Saskia Sassen: “A mi mora v moji soseski kavo res postreči multinacionalka?” Vprašali pa se boste tudi: ali se je recimo Ljubljana pridružila svetovnim mestom (Amsterdamu, Berlinu, Ženevi, Seulu, Parizu, Barceloni, Montrealu ipd.), ki so začela boj proti komodifikaciji in financializaciji stanovanj? (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.