Lara Paukovič

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura

Čudaškost literarnega samotarja

Dolgo življenje in kratka proza J. D. Salingerja, ki bo v režiji Maše Pelko zaživela na odru Anton Podbevšek Teatra

Pri snovanju predstave Turobni dnevi, čudoviti časi se je Maša Pelko opirala predvsem na motive iz Salingerjeve zbirke Devet zgodb.

Pri snovanju predstave Turobni dnevi, čudoviti časi se je Maša Pelko opirala predvsem na motive iz Salingerjeve zbirke Devet zgodb.
© Arhiv Anton Podbevšek teatra

Leta 1975 je Truman Capote, literarni ljubljenec newyorške smetane, napisal kratko zgodbo La Côte Basque, 1965, ki je usodno vplivala na njegov sloves. Capote je v zgodbi, ki se je še 40 let po nastanku drži oznaka ene najbolj nesramnih kratkih zgodb v ameriški literarni zgodovini, brez pomisleka razkril osebne drame in skrivnosti elite, s katero se je družil – nekatere ljudi je v zgodbo postavil celo s pravimi imeni. Tako v njej najdemo odlomek, v katerem se gospa Matthau (v resnici Carol Matthau) in gospa Vanderbilt Cooper (v resnici Gloria Vanderbilt) pogovarjata o svoji dobri prijateljici, Ooni – ni težko ugotoviti, da gre za Oono O’Neill, poročeno Chaplin. V njeni obsežni ljubezenski zgodovini, se spominja gospa Matthau, je bila tudi »tista stvar s Salingerjem«. Gospa Cooper ne ve čisto dobro, za katerega Salingerja gre, a ji gospa Matthau pojasni, da gre za avtorja del Franny in Zooey ter Odličen dan za ribe bananarice. Že zgodaj je želel postati pisatelj in je Ooni, ko jo je, star malo več kot 20 let, spoznal in se vanjo zaljubil, pošiljal po deset strani dolga čustvena pisma. »Oona mi jih je brala, in ko me je vprašala, kaj si mislim o njih, sem odgovorila, da se mi zdi (Salinger) fant, ki se zelo hitro zjoka. Toda njo je zanimalo, ali mislim, da je genialen in nadarjen ali pa samo smešen,« reče gospa Matthau. »Odgovorila sem, da oboje. In ko sem leta pozneje brala Varuha v rži in ugotovila, da je avtor Oonin Jerry, sem bila še vedno istega mnenja.« Capote ji v usta položi še tele besede: »O njem nisem nikoli slišala ničesar, kar ne bi bilo čudno. Vsekakor ni bil navaden judovski fant z Avenije Park.«

Najbrž res ne. V življenju Jeroma Davida Salingerja se je, potem ko se je njegovo razmerje z Oono končalo – ko je šel k vojakom, je sčasoma nehala odgovarjati na njegova pisma in se kmalu zatem poročila s Charliejem Chaplinom, Salinger pa ji je, ko je to izvedel, poslal pismo z vulgarno sličico Chaplina –, zvrstilo kar nekaj nenavadnosti: posttravmatski stresni sindrom po vrnitvi iz vojske, muhavost zaradi rastoče slave, razmerja in poroke z mlajšimi ženskami, denimo 18-letno Joyce Maynard (Salinger jih je imel tedaj več kot 50), ki je o tem napisala spomine. V luči zgodb »jaz tudi« nam je med branjem tega dela Salingerjevega življenjepisa rahlo neprijetno, sploh pri tem, da je – če gre verjeti njegovemu biografu Paulu Alexandru – pri osvajanju mlajših deklet uporabljal standardni uvod: takoj na začetku jim je povedal, da je »J. D. Salinger in da je napisal Varuha v rži«. Četudi so bili odnosi z njimi sporazumni, se veliko teh deklet do pozne odraslosti ni zavedalo pisateljeve zlorabe pozicije moči. A zgodovina nas žal uči, da še zdaleč ni bil edini umetnik, ki je imel rad mladoletnice, tako da to ni najbolj izstopajoče poglavje v njegovem življenju. Skoraj bolj nenavaden je bil pobeg v osamo v Cornish, kjer se je spoprijateljil s tamkajšnjimi srednješolci in srednješolkami, a ko so intervju, ki ga je dal eni izmed njih, objavili na prvi strani lokalnega časopisa, to pa so potem povzemali številni mediji po državi, se je počutil tako izdanega, da je prekinil vse stike z njimi in okoli svojega posestva zgradil visoko ograjo. Poleg tega je bil obseden z zdravo hrano ter duhovnimi gibanji in sektami, kot sta scientologija in zen budizem – to je v spominih nanj popisala hči Margaret.

O njem nisem nikoli slišala ničesar, kar ne bi bilo čudno. Vsekakor ni bil navaden judovski fant z Avenije Park.

Sicer pa kratke ljubezenske zveze med Oono O’Neill in Salingerjem za literarno snov ni izkoristil samo Truman Capote: v roman iz leta 2014 Oona & Salinger jo je prelil tudi francoski avtor Frédéric Beigbeder. Ta idealistično namiguje, da je ravno Oonina zavrnitev navdihnila Salingerjeve pisateljske začetke, kratke zgodbe, ki jih je napisal pred svojim najbolj znanim delom, romanom Varuh v rži. Tudi v romanu in v poznejših zgodbah, posebej tistih, v katerih nastopajo člani fiktivne družine Glass, ki živijo v stanovanju na Upper East Sidu, pravzaprav secira plast družbe, ki ji je pripadala Oona, premožne Newyorčane. Salinger je na te ljudi gledal s še bolj kritičnim očesom, ko se je po vojni vrnil z bojišč in ugotovil, da je navkljub vsem grozotam, ki jih je sam videl na lastne oči, njihovo plehko življenje ostalo nespremenjeno. Najsi je to, da je zanimanje za Oono in druga dekleta iz tega okolja vplivalo na pisanje o družbi, v kateri so se gibala, res ali ne, eno je gotovo: s Trumanom Capotom, ki ga je uporabil v svoji zgodbi, ima Salinger skupno to, da je o popularnih predstavnikih višjega sloja ironično pripovedoval v literaturi, hkrati pa jim je želel biti podoben – vsaj v zgodnji mladosti, ko je še sanjal o igralski karieri. A blišč je vedno privlačnejši od zunaj: ko je dosegel literarno slavo in ugotovil, kako je biti v središču pozornosti, ga je hitro minilo. Od urednikov je zahteval, naj umaknejo njegovo fotografijo z ovitka vseh prihodnjih izdaj Varuha v rži, ker mu je šla na živce, od agentov pa, naj zažgejo vsa pisma oboževalcev. Leta 1953 se je iz stanovanja na Manhattnu preselil v hišo na 90 hektarjev velikem gozdnatem pobočju v Cornishu. Od takrat pa do smrti leta 2010, pri 91 letih, je bil znan tudi kot »literarni samotar«.

Salinger v sodobni preobleki

Salingerjeve kratke zgodbe bodo v predstavi Turobni dnevi, čudoviti časi v letu, ko je minilo sto let od njegovega rojstva, zaživele na odru Anton Podbevšek Teatra. Režira jih Maša Pelko (letnik 1992), ki spada med najprodornejša mlada gledališka imena. Diplomirana komparativistka, pozneje študentka gledališke režije, se v vlogi dramatičarke in režiserke loteva predvsem besedil po literarnih predlogah, to pa zato, ker – kot je pred časom povedala za Mladino – »ji manjka življenjskih izkušenj, na podlagi katerih bi lahko ustvarila v literaturi ali dramatiki povsem svoj svet«. Vendar literarno besedilo, ki ga uporabi za podlago, vedno nadgradi in vanj – ne glede na obdobje, v katero delo spada – vnese temeljna vprašanja, ki zanimajo njeno generacijo, pa tudi druga, na primer tista, navezujoča se na medosebne odnose in čustva, ki jih ne zaznavamo ali pa si jih nočemo priznati. Nagrado za najboljšega mladega dramatika je lani prejela za besedilo Kraljevi otroci, ki temelji na Ojdipovi zgodbi – s tem, da je Polinejka, Eteokla, Ismeno in Antigono, ki so v izvirniku zaznamovani z ujetostjo v usodo, spremenila v sodobne like, premišljujoče o vzorcih, ki so jim jih privzgojili starši. Zadnji avtorski projekt, O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, pa je na oder ljubljanske Drame postavila po motivih kratke proze Raymonda Carverja in se v njem ukvarjala z vprašanjem ljubezni v vsakdanjih, celo banalnih življenjskih položajih.

»Forma kratke zgodbe je izjemno dobro gradivo za avtorski projekt, saj prevprašuje odnose, situacije, motive, emocije, ki pa še vedno puščajo prostor za lastno interpretacijo, za stvaritev lastnega pogleda na svet. Oba, Carver in Salinger, precizno iztrgata trenutke iz na videz vsakdanjega življenja ter jih ne razlagata, ne kontekstualizirata in tako puščata ogromno svobode, da motive prevzameš in iz njih ustvariš lastno pripoved,« pravi. Salingerjeva največja vrlina je po njenem mnenju ravno neizrečenost. »Vsa prazna mesta, ki se sprva zdijo problematična, z vsakim novim branjem dobivajo smisel ter razkrivajo izpraznjenost sveta, v kateri se skrivajo njegovi protagonisti. Zdi se mi eden najnatančnejših diagnostikov sveta okrog sebe, zanimajo pa ga predvsem ljudje, ki se s svetom okrog sebe in v sebi ne znajo spopasti. V tem boju iščejo različne načine upora, pa naj je to beg v domišljijo, alkohol, socialno življenje, vojno, sanje ali osamo.«

Pri snovanju predstave se je Maša Pelko opirala predvsem na motive iz zbirke Devet zgodb – zgodbe v njej, med katerimi sta najbolj znani Odličen dan za ribe bananarice, s katero se je leta 1948, ko je izšla v New Yorkerju, zares začela Salingerjeva literarna kariera, in Za Esmé – z ljubeznijo in obžalovanjem, veljajo za njegove kratkoprozne vrhunce. »Kljub izjemni vrednosti Varuha v rži, ki se je zgodil ob pravem času in na pravem kraju, sem večja navdušenka nad Salingerjevimi kratkimi zgodbami, posebej ker je v njih vzpostavil neverjetno zapleten sistem članov družine Glass,« še pove. »Družina s sedmimi nadpovprečno inteligentnimi otroki je subtilno razmetana po njegovi kratki prozi in tvori mrežo odnosov in pomenov, ki je bila tudi za predstavo najprivlačnejša.« V procesu priprav na predstavo se je ustvarjalna ekipa sicer ukvarjala tudi s koncepti časa, bolečine in sreče ter njihovo protislovnostjo, iz česar je nazadnje izšla zamisel za naslov. »Gre za to, kako močno ljudje vplivamo drug na drugega in kako banalne so stvari, ki nazadnje spremenijo naš pogled na svet. Zelo preprosto: turobni dnevi nas uničijo, čudoviti časi nas rešijo – in prvi brez drugih, žal ali na srečo, ne morejo.«

Predstava:
Turobni dnevi, čudoviti časi
avtorski projekt po motivih kratke proze J. D. Salingerja
Režija: Maša Pelko
Kraj: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
Čas: 12.–19. oktober 2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.