Matej Bogataj

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Knjiga

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2018 268 str., 29,99 €

+ + +

Sreče pa ni in ni

Med prvo zgodbo, ki pripoveduje sama o sebi in je izbrisana v hipu, ko se kot osrednji lik namesto blondinke v postelji pojavi neznan fant, in zadnjo, ki se uvrtava v zahojeno življenjsko pot in v samo pisavo, ki je poskus izbrisa, so Navodila za srečo avtorsko prepoznavna zbirka. Möderndorfer pripoveduje na sebi lasten in neprizanesljiv način, s precejšnjo melanholijo in zanimanjem za tiste obstranske in z dna. Pri tem se v njegovem vsestranskem scenarističnem in dramskem in proznem opusu motivi odbijajo in kopičijo, v zgodbah prepoznavamo teme, ki smo jih slišali kot monologe v dramah in kot delce scenarijev, ali pa zgošča katerega od svojih romanov, tokrat recimo prepiše nekatere drugače fokusirane epizode čez dele Nespečnosti, ko opisuje bedno življenje pripadne in nesrečne samske tete.

Nosilce kratkih zgodb požene v lov za srečo in ta je, prosto po pregovoru, opoteča. Hipna, neulovljiva, edino, kar dobimo, so ravno v pregovore skriti skrivnostni in nejasni namigi in starosvetne modrosti, s katerimi nas usmerjajo od zibelke do groba. Vendar je, kot ugotavljajo glasovi v kar nekaj zgodbah, pot proti sreči ena sama, vsak ovinek in spodrs nam jo za vedno izmakne. Tudi če smo jo dosegli, jo za hip uzrli in hoteli zagrabiti, se je pogosto ne zavedamo, vsaj v nostalgičen premislek preteklosti zazrti protagonisti iz zbirke se je ovedejo šele za nazaj, ko je že za vse prepozno.

Vinko Möderndorfer

Vinko Möderndorfer

Čeprav smo nekatere nosilce zgodb in njihove izpovedi že srečali, na primer kompulzivno nakupovalko, ki beži od doma in moževih moških zabav, študenta dramske igre v krempljih mentorskega manipulanta in še koga, zgodbe zdaj zaživijo v novem kontekstu. Ta potrjuje, da je največja nevšečnost – pa tudi sreča, pač zaradi slabih možnosti, da se ti sploh zgodi kaj in ni recimo nič že od začetka – biti rojen. Prave težave in dileme se začnejo takoj potem in Navodila za srečo spremljajo posameznike od trenutkov pred rojstvom, od odločitve njihovih staršev – včasih že na meji patoloških – za družino in otroke, spremljajo jih pri vzgoji in v starostni zapuščenosti. Med bolj pretresljivimi so tista o življenjski usodi in nepogojeni ljubezni gluhe tete ali nadomestne babice z vtetovirano številko. Veliko zgodb se osredišča okoli obžalovanja, govorci se vračajo v čase, ko je imelo življenje še smisel in so hormoni divjali in plali, v takšni nevihti sokov in silnih čustev pa ljubezen, razen pri umirjenih ljudeh, ki pa so pisateljsko (in pisatelju) slej ko prej nezanimivi, težko obstane. Zato se Möderndorferjevi liki vračajo v čase, ko so bile zadeve telesa in srca še skupaj in povezane, ko je bila tudi z druge strani reakcija ustrezna in vzburljiva, ko so se stikali in našli bližino drugega. Tega se zdaj, ko je šlo vse v maloro, radi in z grenkobo spominjajo, zraven pa erotičnih zavojevanj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.