Gregor Kocijančič

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura

Ogledalo družbe

MOL si je prilastila zasluge za umetniško intervencijo

Skorajšnje trčenje dveh kolesarjev v Bleiweisovem podhodu

Skorajšnje trčenje dveh kolesarjev v Bleiweisovem podhodu

Sedemindvajsetletni umetnik Danilo Milovanović, letošnji nominiranec za nagrado OHO, z raznimi posegi v javnem prostoru, ki jim pravi tudi »hekanje javnega prostora«, pogosto opozarja na nefunkcionalnost ali nelogičnost urbanističnih ureditev. Tako je storil tudi prejšnji teden, ko je v Bleiweisovem podhodu, ki povezuje ploščad pred Moderno galerijo in Jakopičevo promenado v parku Tivoli, namestil tri ogledala. Ta namreč zdaj omogočajo mnogo boljšo vidljivost in bodo brez dvoma preprečila številna trčenja ali vsaj nezaželena bližnja srečanja kolesarjev, do katerih je v podhodu sicer prihajalo večkrat na dan, kar dokazuje tudi video dokumentacija, ki jo je umetnik zbral pred intervencijo. Mestna občina Ljubljana je njegovo umetniško akcijo očitno prepoznala kot dobrodošlo: ne le da je instalacijo prometnih ogledal ohranila, temveč si je zanjo v sporočilih za javnost prilastila vse zasluge: »Z ogledali skrbimo za večjo varnost,« so na občini naslovili objavo na svoji uradni spletni strani, kjer se tudi pobahajo, da so »za večjo varnost pešcev in kolesarjev poskrbeli na pobudo meščana«. O urbanističnem posegu so kot o dobrem delu mestne občine pisali tudi v Delu in Dnevniku: »Mestna občina Ljubljana je te dni – na pobudo meščana, so se pohvalili – v podhodu namestila tri ogledala ter tako poskrbela za večjo varnost.« Morda je občina realizacijo umetnikove rešitve urbanistične težave zreducirala na »pobudo meščana«, a zdi se, da gre preprosto za brezbrižno in nekoliko bizarno krajo zaslug.

Danilo Milovanović med nastajanjem intervencije Učinek ogledala

Danilo Milovanović med nastajanjem intervencije Učinek ogledala

Bleiweisov podhod je bil do prejšnjega tedna za kolesarje resnično nevaren: kolesarske steze, ki po polkrožnem klancu vodijo v podhod in iz njega, vanj vpadejo tako rekoč pod pravim kotom. Ker so kritični vogali povsem nepregledni, je na tem mestu pogosto prihajalo do trčenj: tako trčenj med kolesarji kot tudi med kolesarji in otroškimi vozički ter pešci. Rešitev, ki jo je potrebovala ta nelogična in nefunkcionalna urbanistična ureditev, je sila preprosta in precej elegantna: ogledala. Konveksna prometna ogledala, če smo natančni.

To je Milovanović spoznal že leta 2016 in na razpis Centra in Galerije P74 prijavil »preprosto intervencijo, ki sestoji iz postavljanja ogledal na nepreglednih vogalih, kar bi kolesarjem omogočilo uvid v situacijo za vogalom ter nemoteno nadaljevanje poti«. Predlog za samoiniciativno urbanistično ureditev – umetniško akcijo, ki jo je takrat imenoval Se vidimo!, ni bil sprejet v razpisni program, zato je umetnik stvari vzel v svoje roke. Na spletnem portalu Bolha je nekaj časa odkupoval poceni konveksna ogledala, ko pa jih je nabral dovolj, jih je pritrdil na kritične točke v Bleiweisovem podhodu ter v prehodu, ki povezuje železniško postajo in Župančičevo jamo. Obe intervenciji sta dokumentirani z videoposnetkom: delo, ki ga avtor imenuje Učinek ogledala, je trenutno na ogled na skupinski razstavi v Švicariji, ustvarjalnem centru Mednarodnega grafičnega likovnega centra, kjer ima Milovanović tudi umetniški atelje.

Učinek ogledala

Učinek ogledala

Da so na občini legitimizirali gverilsko intervencijo, je seveda dobrodošlo, a hkrati gre za očitno zavajanje meščanov in neprepoznavanje Milovanovićevega angažmaja. MOL ni zgolj »ukradla« umetnikove zamisli, temveč je ohranila ista ogledala, ki jih je Milovanović namestil samoiniciativno in na svoje stroške. S »tujimi« ogledali torej ne skrbi za varnost meščanov, temveč predvsem za lastno promocijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.