Maja Novak

Maja Novak

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Ihta

Greta tisoč in prvič

Dekle, ki ni revolucionarka

Če so vsi že pisali o Greti, bom iz čiste trme tudi jaz. Ni mi noro všeč.

Hkrati te moram posvariti, dragi bralec, da bo ta kolumna slaba. Maje se mi zob. Kadar človeku kaj »sfali«, se njegovo vesolje skrči okoli ene same nevralgične točke; na lepem nam ni mar, s kolikšno razliko so naši zmagali proti njihovim, kaj se dogaja z Adriinimi piloti, kje je vlada deprivilegiranim slojem prebivalstva spet kaj vzela in kdaj bodo za božjo voljo zidarji že prenovili fasado, kjer se je nekdaj odpiralo ustje mojega bankomata, zdaj pa se že ves mesec ne. Ne. To ni važno. Važno je, da se mi maje zob. To je trenutno moj umbilicus mundi in kolumne naj se grejo solit. Že res, da je Descartes rekel, da je ena in ena dve, ne glede na to, ali trpiš za zobobolom ali ne, ampak Descartes se je motil. Drugače povedano, to, da je ena in ena še vedno dve, me ne potolaži.

Bolan človek misli samo na svojo bolezen. Zanimivo pa je, da drugače razmišlja človeštvo. To je dosti bolj žilavo, kadar mora prenašati svoje zdravstvene tegobe. Pogumnejše. Manj občutljivo. Ko posameznik neha biti posameznik, da bi postal del človeštva, čudežno pozabi na tisti del svojega zdravja, ki je del zdravja človeštva. Težave tega presegajo majajoč zob. Človeštvo je bolno. Njegovo kolektivno telo – naša Zemlja – je bolno, naš planet kaže vse znake obloženega jezika, zlatenično rumenih oči in globokega kašlja iz dna prsi ter duše. Vseeno se človeštvo obnaša, kot da ni nič. Vsi še vedno hodimo v službe in po nakupih in smo na tekočem z zadnjimi epizodami turških limonad, vmes pa včasih za svoje najbližje in najdražje tudi kaj dobrega skuhamo.

Na to slepoto opozarja Greta. Zakaj je potemtakem ne maram?

Zaradi Aspergerja jo pravzaprav občudujem. Zlahka si predstavljam, kako bi se otrok z njeno diagnozo najraje zvil v klobčič nekje na toplem, na samem, nekje, kjer ga razumejo, da bi se zavlekel v svoj intimni svet. Ona pa se bori. Pogum in zanemarjanje lastnih želja, s katerima se svojim težavam navkljub izpostavlja hordam zahtevnih občudovalcev in tistim mrhovinarjem, ki jim rečemo mediji, sta kapo dol.

Te dni sem prevajala članek o njej. Ni me navdušil. Tudi razočaral me ni. Tako je bilo, kot sem si mislila že pred tem: dekle ima najboljše namene, vendar ne zmore narediti ključnega miselnega preskoka.

Morda je krivo to, da je sorazmerno premožna; navsezadnje je v New York priplula na jadrnici, ki je udobnejša od večine naših stanovanj. Vseeno mislim, da je posredi samo mladost. Ko jo je avtor mojega članka pobaral, kako si predstavlja politiko, ki bi naredila konec ogrevanju planeta, se je izmazala s trditvijo, da o politiki ne more razsojati, češ da je samo neizobražena najstnica. Pomembno se ji zdi opozarjati, naj prisluhnemo znanstvenikom, ki svarijo pred posledicami dviga povprečne globalne temperature za več kot stopinjo in pol.

Ampak to ni dovolj.

Znanstvenike smo vsi že slišali, vendar smo se odločili, da se ne bomo zmenili zanje, ker bi to pomenilo odpovedati se denarju. Z okoljskim vprašanjem je neogibno povezano vprašanje konca neoliberalizma. Kar me je osupnilo v članku, je podatek (ki ga avtorju ni zaupala Greta), da ena od strategij za doseganje ciljev mednarodnega panela za podnebne spremembe ZN dopušča možnost, da gospodarska rast ne bi bila več politična prioriteta. Ena od strategij? Vse strategije bi se morale začeti s tem.

Gospodarsko rast, od katere povprečen Zemljan nima nič in ki je samo fancy ime za nebrzdano grabežljivost, bi bilo treba ustaviti tukaj in zdaj, kolesje zgodovine bi bilo treba zasukati za ohoho let nazaj in počakati, da Zemljo vsaj najhujši kašelj mine.

To bi zahtevalo sistemske spremembe. Dokler teh ne bo, nobeno špricanje šole, nobene lepe besede, nobeno pitje pijač brez plastičnih slamic ne bo nič pomagalo, celo nobeno ločeno zbiranje odpadkov ne.

(Pri nas tovornjaki, ki kot zmaji rohnijo po ulicah, po splošne smeti pridejo v ponedeljek. V torek prirohnijo po embalažo. V sredo po papir in takrat že tretji dan onesnažujejo okolje s svojim hrupom. Ja, tudi hrup je onesnaževanje. Medtem pa od ponedeljka do srede Zeleno jamo obrobljajo na komunalce čakajoči smetnjaki, ki nič kaj prida ne pripomorejo k estetskemu videzu ulic, pač pa iz njih puhti rahla miazma vonjav. Tako sicer koristno in nujno dejavnost skazimo z nečim, kar je njeno živo nasprotje.)

Pošast bi bilo treba zaklati v njenem brlogu in narediti konec miselnosti, po kateri so dobički in gospodarska rast edini zveličavni na tem svetu; vse drugo so kozmetični popravki. Brez družbene revolucije tudi vzdržnostnega boja proti podnebnim spremembam ne bo. Družbene revolucije pa na obzorju nekako noče pa noče biti. Vse preveč vprašanj bi odprla. Mogoče je bila Greta v igri za Nobelovo nagrado prav zato, da bi jo obrzdali, preden reče besedo preveč.

Ker je udobneje z besedami podpirati Greto, ker je udobneje demonstrirati, ker je udobneje špricati šolo kot pomisliti na življenje v asketskem svetu, kakršnega današnje mlade generacije niso nikdar izkusile? Tako bi rekli skeptiki. A morda je žalostna resnica, da drugega orožja nimamo.

Nemajhne Gretine napore in napore njenih sodemonstrantov kaže namreč kljub vsemu pohvaliti. Če prosto po Geobbelsu drži, da laž, ki jo tisočkrat ponoviš, postane resnica, najbrž drži tudi, da se resnica, ki jo tisočkrat ponoviš, končno zasidra v človeški zavesti. Če bodo okoljsko ozaveščeni najstniki vztrajali, bodo neprijetna dejstva morda sčasoma prikapljala v našo zavest. Mogoče bo po Greti kdo, ki bo oborožen z zavestjo o skorajšnjem propadu sveta, sposoben narediti tisti ključni miselni preskok. Zanimivo bi bilo, če bi prav okoljsko gibanje pripeljalo do prvih korakov k popolni preureditvi sveta, čeprav Greta (še) ne razmišlja tako daleč.

Pravzaprav sploh ni res, da je ne maram.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.