Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

Veronika Simoniti, pisateljica

… ki jezik oblikuje kot glino

Še preden se je Veronika Simoniti (letnik 1967) lotila pisanja prvega romana, Kameno seme, s katerim se je 2015 uvrstila v peterico nominirancev za kresnika (pred tem pa je, to je gotovo treba omeniti, suvereno obvladovala področje kratke proze), se je ljubiteljsko občasno ukvarjala s kiparstvom. Ugotovila je, da so si kiparske in literarne tehnike pravzaprav v marsičem podobne. »Ko sem začela pisati Kameno seme, je bilo približno tako, kot bi na stojalo metala glino. Skulptura bi postajala vedno večja, jaz pa sem si mislila – saj lahko še dodajam, to je roman, nihče mi ne postavlja nobenih omejitev. Vendar pa ni čisto tako – v resnici moraš paziti, da ne namečeš preveč gline, ker sicer bo končni izdelek brezobličen, nihče ne bo vedel, kje se začne in kje konča.« V kiparstvu se presežkov znebiš z modelirko, s katero postrgaš odvečen material – tako prideš do idealne oblike kipa, sploh če upoštevamo besede Michelangela, ki je dejal, da je kip vedno že v materialu, naloga kiparja pa je, da ga izdolbe iz njega. Pa v literaturi? »Tudi z jezikom delaš kot z glino, le njegove zakonitosti je treba poznati,« pravi pisateljica. »Kot moraš vedeti, kako se obnaša glina, ko jo oblikuješ, si moraš biti domač tudi z jezikom, da lahko kršiš njegova pravila. Jezik odkrivaš plast za plastjo, da prideš do bistva, do neke resnice.«

Resnica oziroma njeno iskanje ter jezik jo zanimata tudi kot literarna snov, oboje pa se prepleta še z vprašanjem identitete. Omenjene tri niti prav tako najdemo v njenem nedavno izdanem romanu Ivana pred morjem. Pripoveduje o ženski, ki pride iz Pariza, kjer živi, v Slovenijo za prodajo pripravit hišo pokojne mame. Med pospravljanjem naleti na babičino fotografijo, ki si je ne zna razložiti, in se začne potapljati v družinsko zgodovino. »Jezik, ker pripovedovalka živi v tujini, identiteta je povezana z družinskim spominom, resnica pa – kaj v zgodovini te družine je bilo sploh res?« Delo, ki je pri bralcih naletelo na zelo dobre odzive, je nastajalo na nenavaden način – v nasprotju s Kamenim semenom, za katero je zaradi službenih in družinskih obveznosti v času pisanja rigorozno vstajala ob petih zjutraj in do ure, ko se je prebudil še preostanek sveta, že dosegla svojo dnevno kvoto pisanja. »Ko sem takrat prihajala v službo, sem si mislila – lahko me uporabite za katerikoli opravek, jaz sem svoje v resnici že oddelala.«

No, pri Ivani vse skupaj ni bilo tako sistematično – material za ta roman je Simonitijeva v resnici začela zbirati že pred desetimi leti. »Pisanje je potem obstalo, sem pa vedela, da se bom k besedilu še vrnila. Nadaljevala sem samo s kopičenjem materiala, občasno zapisala kak odstavek, načeloma pa sem tekst pustila pri miru.« Ponovno se ji je odprlo, ko je našla stara pisma svojega dedka. »Seveda sem vse ljudi in dogodke iz njih spremenila v fikcijo, je bila pa to dobra osnova. Ko sem imela osrednjo zgodbo, je sledila samo še montaža. Knjiga je bila končana v dobrem mesecu – sicer sem delala vse vikende, vsako prosto uro, a mi je uspelo.« Pravi, da je dogodke in ljudi spremenila v fikcijo – pozoren bralec pa bo ob liku Vitalija Piumana, karizmatičnega umetnika, intelektualca in partizanskega vojaka, hkrati pa velikega ženskarja, morda pomislil na pisatelja Vitomila Zupana. Je kaj na tem? »Nekateri mi rečejo, da jih asociira na Zupana, druge na Dušana Pirjevca,« se namuzne pisateljica. »Eden ali drug, gre za to, da sem želela s tem likom zajeti neki prototip karizmatičnega intelektualca povojnega časa, takšnega, ki je bil pravzaprav tudi malo barabin, ki si je dovolil veliko, celo preveč, hkrati pa so ga imeli za ’frajerja’.« Sicer pa je po njenem mnenju like vedno lažje snovati, če imaš realno osnovo. »Če želiš popolnoma fiktiven lik, moraš imeti res dobro domišljijo, ogromno moraš delati na njem, da se vse ujema. Lažje je, če imaš že v mislih nekega človeka, potem pa ga samo predelaš. Seveda ga močno preoblikuješ, mu natakneš druge atribute in tako dalje, a osnova se nekako ohrani.«

Hiša, kamor se vrne glavna junakinja Ivane pred morjem, je postavljena v slovensko Primorje – in tudi avtorica sama se najbolje počuti ob morju. Pred leti je v enem izmed intervjujev šaljivo izrazila obžalovanje, da ne more živeti v Dalmaciji, s katero je zaznamovana od najzgodnejšega otroštva, ko so s starši hodili na počitnice na tamkajšnje otoke. »Pri tem ni bilo dovolj, da smo šli na samoten otok – tam smo imeli čoln, s katerim smo se odpeljali na plažo na manjši, še samotnejši otok,« se smeje spominja. Zadnja leta je Dalmacijo sicer zamenjala za Kvarner, kjer dopustuje z družino, a blagodejna moč morja ostaja enaka. »Zavlečem se pod borovce s knjigami in beležkami in moji me morajo pustiti popolnoma pri miru.« Ko opazuje valovanje morske gladine, se ji zdi, da si lahko izmisli karkoli. »Pa ne le to – ko ob morju napišem neki stavek, se mi zdi, da izpade čisto drugače kot v Ljubljani.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.