Marcel Štefančič jr.

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

Mafija v objektivu

Shooting the Mafia, 2019, Kim Longinotto

za

Otok lobanj.

Newyorški fotograf Weegee – s pravim imenom Arthur Fellig – je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja na krute, srhljive, grizlijevske, ostudne, groteskne kraje zločina prišel s policijo, pogosto celo pred njo. Policija mu je vedno javila, ko se je zgodilo kaj strašnega – in da bi bil res na tekočem, so ga oskrbeli celo s policijskim kratkovalovnim radiem, tako da je lahko sproti izvedel, kje ga čaka naslednje truplo, naslednji duchampovski ready-made. Te črno-bele fotografije, ki so pokazale, kako smrt človeka preseneti in obenem estetizira, in ki jih je objavljal v časopisih, so postale njegovi mali filmi noir. Weegee – maničen, iznajdljiv, predan noči – je postal kultna figura. A precej težje je bilo biti Weegee na Siciliji, zato je sicilijanski Weegee postala ženska, Letizia Battaglia, ki je leta in leta – 40 let – fotografirala posledice mafijskih zločinov, učinke mafijskega nasilja.

Trupla – mafijcev in njihovih žrtev, malih ljudi, žensk, tudi otrok. Poročila se je pri šestnajstih, na lastni koži izkušala nasilje sicilijanskega patriarhata, se pri štiridesetih ločila, si nabavila Nikona in se prelevila v odločno, strastno, neustrašno, polemično, križarsko, fascinantno kronistko zločinov ultimativne sicilijanske patriarhalne institucije – mafije, “dobrih fantov”. “Ko gledam svoje fotke, vidim le kri, kri, kri.” Fotke, ki jih je dolga leta objavljala v levičarskem časopisu L’Ora, so bile črno-bele slike brutalnega nasilja, nevarnega življenja, zavožene tradicije, agonične dereguliranosti, brezobzirne dirke navzdol, golega, surovega, primitivnega kapitalizma, krvave korupcije, ekstremne revščine, odvratnega obupa. Sama je poskrbela le, da so njene šokantne fotke delovale kot jedek, rezek protest proti mafijski organiziranosti družbe – za detajle, estetiko in brezčasnost je poskrbela smrt. “Moški so se kar lepili nanjo,” slišimo. Obvladala je vse trike – s kašljem je prikrila “škljoc” fotoaparata, za omerto, grožnje, zastraševanje in podobne mafijske rituale pa se ni menila. Tale doku, ki ga je posnela Kim Longinotto, avtorica Dreamcatcherja, dokuja o čikaški prostituciji, ne skriva, da je mafija sodnika Giovannija Falconeja in Paola Borsellina, ki sta preganjala mafijo, razstrelila, tako da se je stalno zdelo, da je tudi krogla proti Letiziji Battaglia že izstreljena, a je ni zadela. Kdo ve, morda zato, ker so mafijci po malem vendarle uživali v ovekovečevanju njihovih “del” – in morda zato, ker so njene fotke po malem izgledale tudi kot svarila tistim, ki bi “izdali” mafijo. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.