Marcel Štefančič jr.

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

Dvojnik

Gemini Man, 2019, Ang Lee

proti

Smith vs. Smith.

Zaprite oči. Če ste kdaj gledali TV-serijo Alfred Hitchcock Presents, potem se morda spomnite epizode Primer gospoda Pelhama, ki je bila tako lucidna, da jo je leta 1955 režiral kar sam Hitchcock: gospod Pelham na lepem ugotovi, da ga skuša izriniti in zamenjati njegov dvojnik. Brezhibno ga impersonira povsod – doma, v službi, v družbi. Jasno, na koncu res zmaga dvojnik. Ko je Basil Dearden leta 1970 posnel rimejk te epizode, Moža, ki je preganjal samega sebe, je Pelhama igral Roger Moore. To premiso so potem variirali v nedogled, tako da so jo povsem obrabili in zlizali – ko je v Replikantu leta 2001 v vlogah originala in klona, ki ga preganja, nastopil Jean-Claude Van Damme, je bil to kakopak znak, da je življenjski krog te premise sklenjen. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je zdaj po njej posegel Ang Lee, avtor tako prestižnih filmov, kot so Razsodnost in rahločutnost, Prežeči tiger, skriti zmaj, Gora Brokeback in Pijevo življenje.

Rekli smo si: okej, gotovo bo našel neko finto, neki presežek, nekaj posebnega. Presenetljivo je, da finte ni. In tudi presežka ne. Dvojnik ni nič posebnega: zgodba o ameriškem tajnem agentu (Will Smith), sicer elitnem morilcu (remiksu Ethana Hunta, Jasona Bournea in Jamesa Bonda), ki ga začne preganjati njegov mlajši “terminatorski” klon (z digitalnim skeniranjem “pomlajeni” Will Smith), je povsem rutinska, motivi za ta pregon so banalni (korporacija, ki – via Clive Owen – izdeluje klone, si zaželi bolj brezčutne, bolj brezvestne morilske stroje), vrtenje globusa – od Belgije in Amerike do Paname in Madžarske – je čudno nenapeto, akcijski prizori niso dogodki (dirka z motorji – Smith vs. Smith – je na ravni “akcije” slovenskega Patriota), situacije so klišejske, dialogi so suhi, replike ne bodo postale citati, koketiranje s postčloveškim svetom, kloniranjem in večno mladostjo pa je brez idej. V tem pastišu holivudskega eksistencializma ni ne razsodnosti ne rahločutnosti. Nič, Jean-Claude Van Damme bi se sijajno podal temu medlemu, vizualno dolgočasnemu generiku. Toda Will Smith? Aha, si rečete: gotovo nam je hotel Ang Lee kaj sporočiti! Vsekakor, le da je sporočilo v formi. Filma namreč ni posnel le v 3D tehniki, temveč tudi v hiperrealističnem formatu ekstremno visoke ločljivosti: 120 sličic na sekundo. Kar pomeni, da vse – čisto vse, vsak detajl – vidite kristalno jasno. Vse je bistveno. Ozadje ni več le ozadje. Ang Lee je očitno hotel, da se vidi vse, kar je posnel. Čisto vse. Bolje bi bilo, če se vsega ne bi videlo. Dvojnik je tipičen za sodobni Hollywood: veliko “revolucionarne” forme, a malo, skoraj nič vsebine. Veliko bleščanja tehnike, a nobene domišljije. Novi tehnični triki, a nobenih novih vsebinskih trikov. Ali bolje rečeno: “unikatna” slika, a ni kaj videti. Zdaj lahko oči odprete

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.