Marjan Horvat

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura

Antigona v očeh »statistov« zgodovine

Kaj sporoča uprizoritev Žižkovega dramskega prvenca v režiji Angele Richter?

Prizor iz Zagrebške upodobitve Žižkove Antigone

Prizor iz Zagrebške upodobitve Žižkove Antigone
© Mara Bratoš

Prejšnji petek, več kot tri leta po njenem nastanku, je bila v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču uprizorjena Antigona Slavoja Žižka.

Zanimiv razlog za »zamik« uprizoritve Žižkovega dramskega prvenca je v pogovoru za Express navedla ravnateljica gledališča Dubravka Vrgoč. Povedala je, da so z uprizoritvijo Žižkovega dramskega prvenca dolgo odlašali, saj niso »našli režiserja, ki bi znal ustrezno vstopiti v scenski dialog z dramskim delom«. Morda pa, dodajmo, je bil ta »zamik« koristen, saj so se ravno v zadnjem letu na svetovnem političnem odru pojavili tisti »igralci«, v katerih lahko nazorno prepoznamo protagoniste Žižkovega besedila.

Kako se je torej režije Žižkove Antigone lotila izbrana nemška režiserka hrvaškega porekla Angela Richter? Najprej je treba zapisati, da je režiserka, sicer članica gibanja DIEM25 nekdanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa, ki se je v zadnjih letih uveljavila zlasti z gledališkimi in drugimi projekti o globalnih »žvižgačih«, uporabila zanimive gledališke prijeme, s katerimi je gledalcem nazorno predstavila strukturo Žižkovega dela in poudarila glavne »rašamonske« preobrate v njem.

Gledalce je s kopico vizualnih in zvočnih učinkov spodbudila tudi k premisleku o glavnih poantah Žižkove drame z jasno nakazanimi vzporednicami med njegovimi in protagonisti globalne politike. Povedno je, da je predstavo intonirala s hrvaško domoljubno pesmijo, ki jo na začetku pojejo vsi igralci in igralke, posebno vlogo v tej predstavi pa imajo tudi zanje izbrani kostumi, saj pravzaprav na svoj način »komentirajo« upodobljene dramske osebe in jih umeščajo v čas, v katerega sodijo.

Ni naključje, da na odru kot edini rekvizit dominira velika steklena kocka. Vsak njen obrat namreč ponazarja občutek ujetosti protagonistov v neizbežnost usode, torej misel iz Žižkovega teksta: »Kot da bogovi kockajo z nami – / ko slišimo kakšno življenjsko zgodbo, zaznamo / da bi lahko na mnogih mestih ubrala drugo pot ...«

Obračanje kocke s svojo »naključno izbiro« v gledalcih utrjuje tudi misel, da je legitimno premišljevati o drugačnih »izhodih« Antigonine dileme; torej tudi tistih, ki jih v svoji interpretaciji Sofoklejeve tragedije ponuja Žižek.

Da, tudi Žižek na svoj(stven) način nastopi v tej sodobni predstavi hitrega tempa. V eni izmed ključnih intervencij smrt Kreona in Antigone na koncu teksta opredeli za edini avtentičen srečni konec. »Srečen konec ni tisti, ko nihče ne umre. Srečen konec je tisti, ko umrejo zlobni ljudje, ko umrejo tisti, ki si zaslužijo umreti,« pravi. Zbor namreč razsodi, da je Kreon kriv, ker je »pognal mesto v kaos v imenu svojega lažnega reda«, kriva pa je tudi Antigona, saj se je s povzdigovanjem svojega trpljenja povzdignila nad človeško in si drznila vzeti glas slehernikom.

Čeprav predstava nenehno vabi k premisleku, kdo ima v tej zgodbi prav, torej Antigona, Kreon ali zbor, ki na koncu kot zbor modrecev prevzame stvari v svoje roke, pa režiserka z različnimi dramaturškimi sredstvi, tudi z videom, sugerira misel, da se moramo v razmislekih o teh arhetipskih vprašanjih – kot pravi Žižek – odvrniti od »fascinacije s tragično smrtjo velikega, središčnega lika« in preusmeriti naš pogled v usode množic, torej vseh tistih posameznikov in posameznic, ki navadno nastopajo le kot statisti tragedije, zgodovine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.