Grega Repovž

Grega Repovž

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Študenti? Vrsta škodljivcev?

Ta teden so poslanci državnega zbora – koalicije – sprejeli novo ureditev študentskega dela, na podlagi katere bruto urna postavka za študentsko delo v Sloveniji od novega leta ne bo smela biti nižja od 5,4 evra oziroma 4,56 evra neto, odslej pa se bo usklajevala z minimalno plačo. Gre za ukrep, ki ga je koalicija sprejela na podlagi sporazuma Levice z vlado Marjana Šarca. Izvorno so se sicer dogovorili, da se urna postavka dvigne na pet evrov neto, a nato so se dogovorili za zvišanje na 4,76 evra neto. Vendar si je koalicija nato premislila in v torek izglasovala 20 centov nižji dvig minimalne urne postavke za študente.

Gre vseeno za dober ukrep, pozitiven, za kar velja pohvaliti koalicijo. Vendar je bil način govorjenja o študentih, ki smo mu bili priča v torek v državnem zboru, na robu dopustnega. In tak je bil zato, ker poslanci preprosto ne poznajo socialne slike te države in tudi ne vedo, kaj danes za povprečno družino pomeni študirajoči otrok. Iz leta v leto postaja študij vse bolj privilegij premožnejših, pri čemer so v izrazito boljšem položaju študenti iz družin, ki živijo v treh velikih mestih, na katere je vezan študij v Sloveniji: Ljubljani, Mariboru in Kopru. Najakutnejši problem je seveda za večino družin in njihovih otrok, ki študirajo, študij v Ljubljani.

Če bi se tako, kot so se tokrat pogovarjali o študentih, pogovarjali o ženskah, bi rekli, da je šlo za šovinizem. Če bi se tako pogovarjali o tujcih, bi bil to rasizem. Vendar ni namen tega sestavka obračunavati s posameznimi poslanci, zato jih tudi ne bomo izpostavljali. Problem je, da poslanci pri teh mnenjih niso osamljeni, zato velja te predsodke in stereotipe vztrajno raztapljati.

Da, študenti delajo. Da, študenti imajo poleg stroškov za hrano in bivališče tudi druge izdatke. Smo leta 2019 in nič ni narobe, če življenje študentov ni popolna beda. Verjetno je bilo to življenjsko obdobje za marsikaterega poslanca in tudi koga drugega eno samo odrekanje, opravljali pa so težaško ter izrazito slabo plačano delo. Vendar je ta družba vmes napredovala, BDP na prebivalca je narasel na 22 tisoč evrov, in tako kot se je življenjski standard za druge dvignil, se je dvignil tudi za študente. In tako kot so vsi drugi pridobili socialne in druge pravice, so jih tudi študenti. Ali bolj grobo rečeno: Da, študenti imajo – tako kot begunci – pametne telefone. In s tem ni nič narobe. To je nekaj normalnega. Tudi otroci poslancev imajo pametne telefone. Pametnih telefonov v razpravi ni nihče omenil, vendar je prav pametni telefon najpreprostejši način, ki pokaže razpravo o tem, kako je bilo včasih, in opominjanje študentov na ta včasih kot popolnoma zgrešena.

A vrnimo se k realnemu. K strošku, ki ga ima povprečna družina srednjega razreda, ki ni iz Ljubljane, Maribora ali Kopra, s financiranjem študija svojega otroka (ali dveh na primer). Vsi študenti namreč ne živijo v študentskih domovih – ker tam ni dovolj prostora za vse. Nekaterim študentom pa tudi ne ustreza – kar je tudi legitimno leta 2019, ne glede na njihov socialni izvor. Spodobna študentska soba ali zgolj postelja v njej – zakaj bi morali študenti živeti v vlažnih, grdih in neprimernih sobah leta 2019? – v Ljubljani brez stroškov stane okoli 250 evrov na mesec. Seveda vsa ta bivanja niso prijavljena, ker se sobodajalci pač še vedno izogibajo plačilu davkov in po navadi se z najemniki dogovorijo za uradni in neuradni del najemnine. Še lani so študenti poročali o ceni 200 evrov za sobo, letos je pri novih najemih cena za 20 odstotkov višja. To pomeni, da so se stroški najema sobe v zadnjem letu na letni ravni zanje povišali za 600 evrov. In da, najemodajalec, ki oddaja svoje stanovanje štirim študentom, bo v prihodnjem letu zaslužil 2400 evrov več. Nikjer »dobički« tako ne rastejo.

To so realnosti študentskega življenja.

Računajmo naprej. Če ima družina srednjega razreda (na primer) iz Velenja v Ljubljani dva študirajoča otroka – kar je kar pogosto –, jima pomaga, obema skupaj, z okoli tisoč evri na mesec (pri čemer mora dati letos za najemnino že sto evrov več kot lani). To je tudi za družino, ki pripada slovenskemu srednjemu razredu, velik znesek.

Ogromno slovenskih družin tega ne zmore. Vse poslanske družine to zmorejo, za veliko večino slovenskih družin pa je to prava mora. In zato študenti delajo. Ker le tako lahko razmeroma normalno živijo in ker le tako lahko razmeroma normalno živijo njihove družine.

Ne, večina študentov ne dela 170 ur na mesec. No, nekateri delajo, ampak jim je po navadi potem žal naslednje leto ali pa celo velik del življenja. Večina jih dela 60, 70 ur na mesec. To pomeni, da zaslužijo okoli 300 evrov na mesec. Govoriti o študentih kot nelojalni konkurenci na trgu dela je zato nesramno do študentov. Študente zaposlijo kot dodatno delovno silo, ker so bolj fleksibilni. Ker lahko delajo ob sobotah, ko bi morali zaposleni iskati varstvo za svoje otroke, na primer. In ker jim takrat, ko delajo ob sobotah, ponoči in ob prazničnih dneh, ni treba plačati dodatkov za nočno, praznično in nedeljsko delo. Nesramno je tudi govoriti, da je študentsko delo vstopnica v pravo zaposlitev, pridobivanje izkušenj. Večina študentov v času študija opravlja delo, ki ga ne bodo opravljali nikoli več v življenju. Prvič zato, ker bodo kasneje nekonkurenčni novim študentom, poleg tega pa – študirajo, torej nameravajo delati zahtevnejša dela. Večina v času študija opravlja dela, ki z njihovim študijem nimajo nobene zveze.

So poslanci sprejeli kakšen ukrep zoper Airbnb, da cene najemnin ne bi tako rasle? Koliko študentskih domov bomo zgradili prihodnje leto? Se ni koalicija odpovedala obdavčitvi nepremičnin? Ni koalicija pravkar znižala obdavčitve vseh plač, zlasti pa najvišjih?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.