Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Dva leva

Med frankizmom in cerarizmom

(Ali kako je Cerar otrokom razložil špansko demokracijo)

»Pojem človekovih pravic zajema tako temeljne pravice kot temeljne svoboščine … Človekove pravice varujejo najbolj pomembne dobrine posameznika. Njihov temeljni pomen je predvsem v tem, da posameznika zavarujejo pred morebitnimi grožnjami, nasiljem in drugimi zlorabami državne oblasti.«
 — Miro Cerar v knjigi Kako sem otrokom razložil demokracijo (CZ, 2009)

»Španija je suverena, enotna država. Tako določa njena ustava in to stališče moramo spoštovati ... Se pravi, ne smemo se v to vmešavati.«
 — Miro Cerar meni, da sta institucionalno nasilje in sistematično kršenje človekovih pravic notranja zadeva Španije (STA, 14. 10. 2019)

»Sodišče v Gironi je obsodilo srednješolskega profesorja Agustína V. C. iz Barcelone, ki je leta 2016 spolno zlorabil 11-letnega učenca ter skrivaj posnel pornografske fotografije, na šestinpolletno zaporno kazen. Leta 2005 je že bil obsojen za podobna dejanja, a je leta 2014 lahko nadaljeval s poučevanjem.«
— (El Periodico, 24. 4. 2019)

»Odvetnik iz San Sebastiana Miguel Alonzo Belza, znani strokovnjak za nasilje nad ženskami, je bil obsojen na sedem let zaporne kazni za večkrat ponovljeno nasilje s fizičnimi poškodbami nad bivšo partnerko.«
— (Noticias de Gipuzkoa, 26. 9. 2019)

»Leta 2008 je Diego Yllanes skušal posiliti 20-letno Nagore Laffage. Ker se je upirala, jo je brutalno ubil. Obsojen je bil na zaporno kazen 12 let in pol.«
— (La Vanguardia, 23. 3. 2018)

»Na najvišjo kazen, 13 let zapora, je vrhovno sodišče v ponedeljek obsodilo nekdanjega podpredsednika katalonske vlade Oriola Junquerasa. Tožilstvo ga je sicer obtožilo upora in zlorabe javnih sredstev ter zanj zahtevalo 25 let zapora.«
— (STA, 14. 10. 2019)

Mediji nam v teh dneh posredujejo dve žariščni podobi Evrope. Ena prihaja iz Združenega kraljestva. V humoristični sagi Brexit si Britanci izmišljajo, kako nategniti sebe, ne da bi se to poznalo. Res je, da so v funkciji samoukane skušali zamrzniti celo parlament, a so v vsej svoji razposajenosti s karikirano stripovsko podobo delinkventa Borisa na premierskem stolu in lunatične, iz časa in prostora iztaknjene kraljice na prestolu vendarle demokratična družba. Podaniki Združenega kraljestva so razdeljeni, a složni. Zbirajo se v velikanskih množicah. Eni mahajo z evropskimi, drugi z britanskimi zastavami, a se v veliki gneči ne prerivajo, ne prepirajo. Ni kaj, žlahtna demokracija. Čisto drugačne podobe prihajajo iz Španije, ki je po zagotovilih našega zunanjega ministra tudi demokracija. No, bolj žlehtna kot žlahtna.

Vtis imam, da španska državna politika s svojim represivnim aparatom ni dojela, da je Franco mrtev. Očitno jim nihče ni povedal. Ni pa dojela tudi, da je Katalonija že odcepljena, čeprav formalno še ne samostojna. In ni več vprašanje, ali bo, ampak kdaj bo. Vse to ji nepregledne množice kričijo na ves glas, a očitno jih ne slišijo.

Sam se do katalonske avtonomije težko opredeljujem. Ljuba mi je Španija, ljuba mi je Katalonija. A ne razumem, kako mislijo državne oblasti ustaviti ljudstvo, ki se je odločilo, da gre po svoje. Obnašajo se kot tisti odvetnik iz San Sebastiana, ki je začel sistematično pretepati svojo partnerko, da bi ga imela rada. In glej čudo, bolj ko jo je mlatil, manj ga je ljubila. Morda bi sedaj, ko mu je sodišče prisodilo sedemletni študijski dopust na državne stroške, lahko napisal za madridsko vlado pravno ekspertizo o razmerju med batino in ljubeznijo. Ne samo zato, ker je kot odvetnik v nekaterih najtežjih primerih uspešno branil ženske, ki so bile žrtve partnerskega ali spolnega nasilja, ampak ker bi jih lahko posvaril, kako se je tudi sam ujel v zanko, ko je hotel partnerki na silo preprečevati prekinitev zveze. Namreč, partnerka je po prvih nasilnih dejanjih v stanovanje postavila skrito kamero, ki je posnela, kako jo med prepiri buta v steno, vleče po tleh za lase, vanjo meče telefon, jo pljuva, brca, zmerja ... In ker ni imel te sreče, da bi padel pod slovensko jurisdikcijo, so te nezakonite dokaze upoštevali pri presoji. In v prav tako situacijo se spravlja madridska oblast, ko se njene policijske enote sistematično izživljajo nad množico in posamezniki, tudi ko ne demonstrirajo nobenega nasilja, se ne upirajo.

Ampak, tisto, kar me iz perspektive pogleda skozi domače okno najbolj iritira, je odnos slovenske politike in slovenske države do tega problema. Najmanj, kar bi kot državljan pričakoval, je, da bi njegovo ekscelenco, veleposlanika Španije, povabili na pogovor, mu izročili noto z izraženo zaskrbljenostjo in zgroženostjo nad drakonskimi kaznimi za vodilne avtonomiste, ki so delovali zgolj s političnimi, nenasilnimi sredstvi. Ki so legitimna in so bila po evropskih standardih legitimna že, ko je Španija še globoko dremala v naročju Francove diktature. Zaskrbljenostjo tudi zato, ker do zob oborožene enote vse počez, neselektivno mlatijo ljudi, ki izkoriščajo svojo neodtujljivo pravico do protestnega zbiranja. Pravzaprav ne zgolj zaskrbljenost, veleposlaniku bi morali izraziti gnus nad stanjem v prijateljski državi, kraljevini Španiji.

To pa se ne bo zgodilo, ampak, obratno, veliki moralist in blefer v politiki, ki opravlja delo zunanjega ministra, obremenjuje državo in državljane s svojimi sprevrženimi tezami o nasilnem zatiranju političnih svoboščin in sistematičnem kršenju človekovih pravic kot notranji zadevi suverene države. Zato bi morali tisti poslanci, ki se s tako perverznim stališčem ne strinjajo, takoj sprožiti postopek interpelacije in odpreti debato o ministru in tudi o odstopanju od pravnih in političnih norm unije v eni od članic.

Res pa je, in to je olajševalna okoliščina, da je Miro Cerar tipičen evropski politik. Zavezan dvoličnosti, sprenevedanju, dvojnim merilom, lažnim obljubam ...

No, Cerar je k sreči že na smetišču zgodovine, le da mu tega volivci še niso utegnili povedati. Zato še vedno smeti in sramoti državo in državljane.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.