Heni Erceg

Heni Erceg

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Hrvaška

Praznik poraza

Vlada novi praznik, dan spomina na vukovarske žrtve, uporablja kot politično platformo za bližajoče se volitve, populistično poigravanje z občutki povezanosti v žrtvoslovju in maščevanju, slavljenje banalnega domoljubja, ki gre dobro v promet, slavljenje vojne in nikoli ugaslega sovraštva do državljanov srbske narodnosti.

Nemška vlada je sklenila, da bo odslej 13. februar državni praznik in da bo dela prost dan, da ga bodo ljudje lahko dostojno praznovali. Na ta dan so leta 1945 zavezniške sile bombardirale Dresden in ga zravnale z zemljo, pri tem pa ubile najmanj 25 tisoč ljudi. Zakaj zaboga so se Nemci odločili, da bodo prav ta smrtonosni dan iz celote svojega vojaškega poraza razglasili za praznik? Ob katerem si bodo ljudje privoščili pivo in klobase. Ja, tako bi bilo v kaki distopiji, v kaki drugi, ponoreli državi, toda ne, nemška vlada ni imela v mislih takšnega ciničnega odloka.

Je pa nekaj podobnega prišlo na misel hrvaški vladi. Ta je pred kratkim sprejela zakon, s katerim je pomemben vojaški poraz iz leta 1991 razglasila za državni praznik, ki naj bi ga praznovali »dostojanstveno«, torej ob jedači in tamburicah. Tako se je bitka, pa čeprav izgubljena, na kateri je že skoraj 30 let utemeljena kolektivna identiteta hrvaškega naroda, prelevila celo v državni praznik. Zakaj vendar slaviti ravno strahoten vojaški poraz, dan, ko je jugoslovanska armada popolnoma razdejala Vukovar, mesto na meji s Srbijo, ga skoraj do tal porušila, njegove prebivalce pa pobila, mučila in deportirala v taborišča? Zato, ker se tukaj demokracija in napredek merita zgolj s količino populizma, ta je edina, strateška značilnost nacionalistične, destruktivne oblasti, ki se ob koncu mandata ponaša zgolj z neuspelimi reformami, resnim spodkopavanjem demokratičnih procesov in najpomembnejšim – množičnim izseljevanjem prebivalstva.

Tako se je popolnoma izgubljeni predsednik vlade zdaj, ko že nekaj tednov stavkajo učitelji, profesorji, univerzitetni profesorji, pred njimi pa so stavkale medicinske sestre, ko torej država tone v eksistencialni obup, edina rast, ki jo je opaziti, pa je rast najrazličnejšega nasilja, na katero se spolitizirano pravosodje sploh ne odziva, domislil, da bi ljudstvu ponudil dudo, beden populistični ukrep – novi zakon o praznikih.

Državni praznik in dela prost dan bo torej dan padca Vukovarja, ki je nosil ogromno breme vojne med drugim tudi zato, ker je ostal brez obrambe, kakršno bi mu morali zagotoviti. Razlog za to so bila stalna pogajanja med obema satrapoma, hrvaškim in srbskim, Tuđmanom in Miloševićem, o zamenjavi ozemlja. Hkrati so desničarji to mesto uporabili za torišče ultimativnega žrtvoslovja, nenehnega obujanja spominov na vojno, v kateri so bili žrtve seveda samo Hrvati in nikakor ne tudi Srbi, čeprav ti sestavljajo tretjino prebivalstva Vukovarja. Še danes pa se jim – odločitvi ustavnega sodišča navkljub – prepoveduje javna raba njihove pisave, cirilice.

To je mesto, kjer nič ne deluje, meščani se množično izseljujejo, v njem pa imajo glavno besedo branitelji in župan, ki pred kratkim ni dovolil, da bi šolo, zgrajeno z donacijo norveške vlade, skupaj obiskovali mali Hrvati in mali Srbi. Državna oblast je sklenila, da bo spoštovala odločitev za nadaljnjo segregacijo vukovarskih otrok, zato je morala norveški vladi vrniti kup evrov. Je potemtakem kaj čudnega, če država, utemeljena na obsedenosti z mučeništvom in na zgodovinskem revizionizmu, za praznik razglasi dan poraza in uničenja nekega mesta, ne dan osvoboditve tega mesta? Seveda ni, kajti prav nenehna manipulacija z vojno, grobovi in mrtvimi ter uklanjanje dragim zahtevam številne veteranske populacije nacionalistični desnici zagotavlja obstanek na oblasti. Poleg tega je žrtvoslovje zelo uporabno, saj spodbuja stalno maščevalnost do srbskega prebivalstva, to pa ima ogromen – in to ne zgolj simboličen – pomen pri zagotavljanju nacionalne enotnosti in zamegljevanju vseh spodrsljajev sedanje oblasti.

Tako je župan Vukovarja, mesta, ki je zgolj zemljepisni pojem, saj je popolnoma uničeno in nedelujoče, pred kratkim poteptal mestni statut, napisan v cirilici, in to pospremil s strahotnim sporočilom, da je ta dokument »pritlehno dejanje velikosrbske agresije« in da so tamkajšnjim Srbom za »zgled četniške šubare«. »Zanima vas to, kar vam ni uspelo leta 1991, v to mesto vpeljati cirilico. Posiljene ženske vas ne zanimajo. Mrtvi otroci vas ne zanimajo.« Tako je prvi mož Vukovarja povzel prispodobe celotne države, vso filozofijo samoviktimizacije, pogonskega goriva za netenje razmer nenehne vojne. Od tod tudi novi razpored praznikov, ki slavijo vojno ali njene pobudnike; tako je za novi dan državnosti določen dan, ko je nacionalistična HDZ prevzela oblast, čeprav gre za stranko, ki je bila obsojena zaradi »skupnega zločinskega delovanja«, s katerim je opustošila državo, in je odgovorna za razmere v Hrvaški, zaradi katerih se ta uvršča na samo dno evropske lestvice.

Zato sedanja vlada novi praznik, dan spomina na vukovarske žrtve, uporablja kot politično platformo za bližajoče se volitve, populistično poigravanje z občutki povezanosti v žrtvoslovju in maščevanju, slavljenje banalnega domoljubja, ki gre dobro v promet, slavljenje vojne in nikoli ugaslega sovraštva do državljanov srbske narodnosti. Cinično je to slavljenje, s katerim zastrašena oblast v resnici izpolnjuje nove zahteve »vojaškega« volilnega telesa, ki se je samo v zadnjem letu povečalo za 2000 braniteljev; teh je zdaj že več kot 508.605, vse pa kaže, da bo njihovo število še naraščalo.

To močno vzporedno oblast je vsekakor treba razvajati, ne samo gmotno, tudi na ravni simbolov, zdaj recimo z novim praznikom vojne, razdejanja in etničnega sovraštva. Sicer pa ima država, ki nevarno drsi v totalitarizem, s premierom, ki pred ideologi sovraštva tako globoko upogiba hrbet, da se mu bo vsak čas zlomil, na izbiro res samo indoktrinacijo. S patetičnimi prazniki, plehkim domoljubjem. Strahom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.