Marjan Horvat

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura

Naj cveti sto gledališč, tudi politično angažirano Slovensko mladinsko gledališče 

SMG je daleč od »političnega pamfleta«. Kdor izreka takšno mnenje, predstav ni videl.

Uvodna vaja za predstavo Tak silen vzlet se siloma konča, ki jo je režiser Oliver Frljić (na čelu mize) zasnoval na premisleku o protislovjih demokracije v današnjih politično razgretih razmerah. Prejšnji teden je Frljić produkcijo predstave zaradi »poskusa rušenja sedanjega vodstva« SMG ustavil.

Uvodna vaja za predstavo Tak silen vzlet se siloma konča, ki jo je režiser Oliver Frljić (na čelu mize) zasnoval na premisleku o protislovjih demokracije v današnjih politično razgretih razmerah. Prejšnji teden je Frljić produkcijo predstave zaradi »poskusa rušenja sedanjega vodstva« SMG ustavil.
© Matej Povše

Ni naključje, da je sobotni prispevek v osrednjem slovenskem dnevniku o razmerah v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) razburil dobršen del slovenske strokovne gledališke javnosti. V njem nastopajoča člana kolektiva, režiser Vito Taufer in igralec Dario Varga, obtožujeta direktorja gledališča Tiborja Miheliča Syeda in umetniškega vodjo Gorana Injaca, da sta v zadnjih štirih letih, torej v času svojega mandata, SMG vsebinsko in organizacijsko preoblikovala tako, da po mnenju omenjenih igralca in režiserja to gledališče v novi podobi ne izpolnjuje več svoje izvirne naloge oziroma poslanstva.

No, SMG seveda ni »klasično« poklicno nacionalno gledališče, čeprav so igralci in igralke v njem redno zaposleni že od šestdesetih let. Od sredine sedemdesetih let, ko je umetniško vodstvo prevzel Dominik Smole, se je v jugoslovanskem gledališkem prostoru uveljavilo kot mesto, kjer so mladi, drzni in izzivalni režiserji, med njimi tudi tisti, ki so bili v naslednjih desetletjih nosilci jugoslovanskega gledališča, eksperimentirali z novimi gledališkimi praksami. Mladinsko se je zaradi specifične zasnove uveljavilo kot »laboratorij, ki preizkuša prototipe, te pa pozneje serijsko izdelujejo druga gledališča,« je dejal dramaturg Tomaž Toporišič.

S predstavami, ki v bistvu prečijo različne ideologije, jih pojasnjujejo v razmerju druge do druge, je SMG daleč od »političnega pamfleta«. Kdor izreka takšno mnenje, predstav ni videl.

Goran Injac si je ob prevzemu umetniškega vodenja SMG leta 2014 prizadeval na teh temeljih jasneje profilirati gledališče v mednarodnem prostoru. »Zgodbi o Mladinskem sem skušal dati nov zagon in novo ambicijo. Zdelo se mi je, da je gledališče v nekem trenutku zaspalo na lovorikah dosežkov iz preteklosti in se ni zares znašlo v novem kontekstu,« je pred dvema letoma dejal v pogovoru za Mladino. »Zanimalo me je zlasti, kaj se je v današnjih časih zgodilo z angažiranostjo in aktivističnim pristopom, značilnim za to gledališče. Smo ponosni, ker smo angažirano in kritično gledališče? Če je to naša identiteta, potem bodimo zares angažirani. Smo ponosni, ker naše predstave gostujejo po vsem svetu? Če smo, potem je čas za premislek o relevantnosti držav, kjer gostujemo, zato se vprašajmo, ali bi lahko potencial vpetosti v mednarodno okolje izkoristili tudi za tesnejše sodelovanje s tujimi gledališči v obliki koprodukcij.«

Z izbiro slogana prve sezone je Injac poudaril, da SMG ni (le) mladinsko, tudi ni (le) gledališče in je veliko več kot zgolj slovensko. S temi poudarki je napovedal prizadevanja, da bi SMG v sodelovanju s tujimi gledališkimi hišami prevetril, ga tesneje vpel v mednarodno okolje, hkrati pa ga z odpiranjem družbeno relevantnih tem jasneje profiliral kot politično gledališče. Od tu odločitev vodstva gledališča, da z novimi oblikami produkcije in organiziranja, kamor sodijo različne delavnice, predavanja, omizja, tudi projekt Nove pošte, SMG v družbi zasidra kot pomembnega akterja v javnih razpravah.

Dario Varga problematizira »razpršenost delovanja gledališča« v zdajšnji obliki, tudi po njegovem mnenju (pre)tesno sodelovanje SMG z Zavodom Maska v minuli sezoni, saj si »igralci želijo dramskega repertoarja«. Po njegovih besedah neustrezno zasnovano vizijo sedanjega vodstva dokazuje tudi slabši obisk predstav; ta se je v zadnjih nekaj letih prepolovil. Za nesprejemljivega pa je označil odnos Gorana Injaca do »hišnih režiserjev«, Vita Tauferja in Matjaža Pograjca, saj sta ta dva v SMG ustvarila vrsto »sijajnih in antologijskih predstav«. Tudi v zadnjih letih, dodajmo, sta režirala v tem gledališču nekaj pri občinstvu dobro sprejetih predstav; mednje zagotovo sodijo denimo Pograjčevi Rokova modrina in Pavla nad prepadom ter Tauferjev Baal.

Vita Tauferja obgledališke dejavnosti SMG sicer ne motijo, saj ve, da je to sestavina sodobnega gledališča, toda v odgovorih na vprašanja novinarja je Injačev odnos do nekaterih v kolektivu označil za arogantnega, zanj naj bi bila značilna nepripravljenost na dialog, ostro pa se je opredelil tudi do njegove vizije sodobnega gledališča, saj ta po njegovem mnenju ne zajema »možnosti demokratičnega soočenja stališč, dialoga in polemike, kar bi moralo biti temeljno poslanstvo angažiranega teatra«. Motijo ga še pomanjkanje »skrbi za kolektiv«, zlasti pa Injačeve sodbe o Sloveniji, denimo poudarjanje provincializma v njej, saj je na tej podlagi izrazil svoje neodobravanje z njegovim delom v obliki upanja, da »Injac, ki si poskuša z demagogijo ustvariti nekakšno ekskluzivno, elitistično pozicijo, za katero se skrivajo idejna, vsebinska in estetska praznina, infantilnost, ustvarjalna jalovost in nemoč,« ne bo dobil novega mandata.

Mogoče seveda je, da se, tako kot Varga, še kateri izmed igralcev v zdajšnjem ansamblu SMG ne istoveti z vizijo političnega gledališča, kakršno zagovarja in udejanja umetniški vodja Goran Injac; ta v bistvu temelji na avtorskem gledališču, kar vključuje intenzivno sodelovanje igralcev pri pripravljanju predstav, tudi »razgaljanje« njihovih zasebnih političnih stališč. Vprašanje je seveda, koliko poskusom (profesionalne) diskvalifikacije umetniškega vodje botrujejo tekmovalnost in osebne zamere med protagonisti v gledališču, kar zadeva poskuse uveljavljanja gledališke vizije, ne nazadnje tudi v obliki možnosti za delo v gledališču in finančnega nagrajevanja zanj.

Zdajšnje napetosti v SMG so seveda lahko le učinek internih trenj v kolektivu. Če pa drži, kot opozarjajo poznavalci, da je v ozadju napada na vodstvo SMG nekakšna »kulturno-novinarska sprega«, je še posebej skrb zbujajoč odziv hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, ki se je zaradi napetosti v gledališču odločil ustaviti produkcijo predstave Tak silen vzlet se siloma konča, katere premiera naj bi bila sredi novembra. Frljić – umetniški vodja Evropskega ansambla (Schauspiel Stuttgart, Nowy Teatr, ZKM), kurator Burgtheatrovega programa Europamaschine in član umetniškega sveta Gledališča Maksima Gorkega ter po zapisu Guardiana eden izmed petih najvznemirljivejših evropskih režiserjev – je v javnem pismu podprl delo vodstva SMG z besedami, da »korespondira s sodobnimi uprizoritvenimi praksami«, in obenem izrazil skrb, saj ga zdajšnje dogajanje v tem gledališču spominja na pritiske, ko jih je, ko je bil intendant Hrvaškega narodnega gledališča na Reki, doživljal v času razvpitega ministra Zlatka Hasanbegovića. »Rušenje nezaželenih uprav je bilo praviloma zavito v skrb za ustanovo, njeno tradicijo in podobna obča mesta, ki so kot figov list prikladna za prikrivanje zelo osebnih interesov,« je poudaril v odzivu. Zagotovo je v njem, pa ne le v njem, temveč v vseh, ki so tudi zaradi lastnih izkušenj občutljivi za priklicevanje nacionalističnih občutij, saj v tem ravnanju zaznavajo nevarne procese zapiranja družbe, vprašanje novinarja, zastavljeno Goranu Injacu, o tem, »zakaj v petih letih niste pripravljeni spregovoriti niti ene besede v slovenščini«, pustilo grenak priokus.

Novinar mnenje o vrednosti SMG pod Injačevim vodstvom podkrepi z navedbami zdaj že nekdanje komisije za uprizoritvene umetnosti. Ta je januarja v mnenju o programu letošnje sezone tega gledališča zapisala, da »SMG vztraja na poti brisanja mej med gledališčem (kot umetnostjo) in dnevnopolitičnim ’odrom’ resničnosti«, s čimer »jemlje umetnosti pozicijo in kvaliteto ter jo spreminja v (precej) neučinkovit politični pamflet«. Takšna »ocena« dela gledališča je osupnila ne le zaposlene v SMG, ki so sicer že vajeni podobnih diskvalifikacij svojega dela izpod peres članov te komisije, temveč zagotovo tudi vse selektorje in člane strokovnih komisij, ki so te umetniško »ničvredne« predstave izbrale v tekmovalne programe, v svoje abonmaje ter jim podelile najvišja gledališka priznanja v naši državi. Ali med »(precej) neučinkovite politične pamflete« potemtakem sodi tudi predstava Žige Divjaka 6, ki je bila po mnenju komisije Borštnikovega srečanja najboljša predstava leta 2018? Predstave SMG so sicer zadnja leta gostovale na uglednih evropskih gledaliških festivalih in v uglednih evropskih gledaliških hišah, tudi v berlinskem Gledališču Maksima Gorkega in na krakovskem festivalu Divine Comedy ter na uglednem festivalu Wiener Festwochen.

Neverjetno aroganten odnos članov komisije ministrstva za kulturo do SMG je zavel tudi iz njihovega pričakovanja, da se bo ta »uklonil ’govorici umetnosti’, pri čemer pa mora zdaj ugotoviti, da je ta ponovno ostala v ozadju aktivizma«. Ustvarjalci v SMG so v teh besedah upravičeno zaznali napad na svojo umetniško integriteto. Sicer je omenjena komisija – v sestavi Jernej Novak in člana Vilma Štritof ter dr. Jacek Krištof Kozak – tudi letos izrazila pomisleke, ker naj bi v SMG s koprodukcijami in gostovanji v tujini v programu preveč poudarjali mednarodno sodelovanje, premalo pozornosti pa posvečali »vlogi SMG v nacionalnem prostoru«.

Poudariti je treba, da so se na tak način, ki je po mnenju večjega dela gledališke stroke povsem neprimeren in neustrezen, do SMG opredeljevali člani komisije v prejšnji sestavi, tisti, ki se ji je aprila letos iztekel mandat. Novi člani komisije, Rok Bozovičar, Maja Delak, Aleš Novak, Jure Novak in Petra Vidali, so ta ponedeljek podprli javno pismo, v katerem je poznavalec vizualnih umetnosti in predstavnik Umetniškega društva Nomad Dance Academy Slovenija Rok Vevar zapisal, da se je SMG pod vodstvom Syeda in Injaca prelevilo v eno najvznemirljivejših sodobnih institucij, ki v tem obdobju delujejo v Republiki Sloveniji. »V spremenjenih časih, v katerih trenutno živimo, je to vodstvo z vrhunskim kuratorskim lotevanjem ustvarjanja repertoarja eno redkih vodstev domačih gledališč, ki se sodobnim družbenim, kulturnim in političnim vprašanjem, s katerimi se spoprijema sodobna stvarnost, ne izogibajo z eskapistično gledališko zabavo, ampak razumejo, kaj v tem trenutku pomeni ustvarjati umetnost.« Pismo so podpisali ugledni poznavalci vizualnih umetnosti in predstavniki najpomembnejših slovenskih institucij s tega področja.

V zdravi, samozavestni družbi, ki ceni moč umetnosti za preizpraševanje vseh ključnih tematik, bi se snovalci programov morali zavedati, da so vizije gledališč komplementarne.

Goran Injac, ki je pred prihodom v Ljubljano med drugim kuriral program znamenitega Starega teatra v Krakovu, obenem pa se na Poljskem, kjer je ena izmed najmočnejših gledaliških scen v Evropi, temeljito seznanil s smernicami v gledališkem ustvarjanju, seveda ve, da mora sodobno politično gledališče nenehno preizpraševati postulate, na podlagi katerih deluje; to ne zadeva le načina obravnave vsebine, temveč vključuje različne zamisli, kako tudi s posegi v produkcijska razmerja iztrgati evropska mestna gledališča iz domicilne meščanske ideologije in jih približati sodobni misli in urbanemu življenju. Tipičen primer poskusa razbitja matric meščanskega gledališča je denimo manifest NTGenta, vodilnega gledališča v flamskem Gentu, ki ga je letos zasnoval Milo Rau. Po sodbi poznavalcev ta čas najvznemirljivejši evropski režiser v manifestu problematizira razmere, ki določajo nastajanje predstave, kajti »sprememb ne prinaša le vsebina, temveč tudi struktura gledaliških hiš,« je dejal za britanski Stage. Zdajšnji produkcijski model hoče nadomestiti z novim, ki bi v predstavah omogočil preplet urbanih, nacionalnih in mednarodnih sestavin z vidika produkcije, pa tudi z vključevanjem različnih gostov, ki sicer delujejo zunaj gledališke kulture, kar vse bi prispevalo k ohranitvi vitalnosti gledališč in njihove umeščenosti v javno okolje.

Umetniški vodja SMG Goran Injac leta 2017 v intervjuju za Mladino: »Če ne bi zavzel kritičnega stališča, bi bile naše predstave le okrasje, katerega namen je zatajevati resnične težave v družbi in potrjevati iluzijo, da je tukaj zares vse lepo in prav. Pa ni.«

Umetniški vodja SMG Goran Injac leta 2017 v intervjuju za Mladino: »Če ne bi zavzel kritičnega stališča, bi bile naše predstave le okrasje, katerega namen je zatajevati resnične težave v družbi in potrjevati iluzijo, da je tukaj zares vse lepo in prav. Pa ni.«
© Borut Krajnc

Od tu v manifestu zahtevi, da »mora biti vsaj četrtina vaj opravljena zunaj gledališkega prostora«, vsaj »dva nastopajoča na odru (pa) morata biti nepoklicna igralca«. Nenavadnejša je zapoved, da prostornina kulis in odrskih rekvizitov »ne sme presegati 20 kubičnih metrov, umestiti jo je torej mogoče v kombi, ki ga vozi voznik z izpitom B-kategorije«, vendar postane razumljiva ob branju naslednjih dveh zahtev, ki določata, da mora gledališče vsaj »za eno predstavo v sezoni vaditi ali jo uprizoriti na območjih s kriznimi ali vojnimi razmerami, kjer uprizoritvena infrastruktura ni na voljo,« in še, da mora gledališče »vsaki predstavi zagotoviti uprizoritev na desetih različnih krajih v vsaj treh državah«, do tedaj pa »NTGent te predstave ne sme umakniti z repertoarja«.

Seveda se tudi takšni gledališki vizionarji, kot je Milo Rau, zavedajo, da vseh njihovih pobud ta čas v sodobnih gledališčih ne bo mogoče udejanjiti. Vendar jih navajajo tudi zato, da bi nakazali nove razvojne poti, primerne za politično gledališče za 21. stoletje, saj so po Rauu »vodilne evropske gledališke hiše izgubile stik z ljudmi, ki so jim namenjene. Vendar ne smemo podcenjevati političnega vpliva teh institucij. Če jih spremeniš, lahko spremeniš tudi družbeni red v EU – in širše.« Ni naključje, da so politične sile (in kulturna elita) v strahu za položaje, če navedemo le najbolj znan primer, pred nekaj leti tako rekoč »zmlele« prizadevanja režiserja Matthiasa Lilienthala, ki je skušal odpreti znameniti münchenski Kammerspiele z vključevanjem naturščikov in beguncev v predstave tega gledališča. Letos je bilo to izbrano za najboljše v Nemčiji.

SMG pod vodstvom Syeda in Injaca je v sozvočju s trendi v evropskem sodobnem političnem gledališču. To velja – če omenimo le nekatere predstave iz zadnjega obdobja – za Republiko Slovenijo, v kateri so ustvarjalci tematizirali »mater vseh afer«, trgovanje z orožjem v času osamosvajanja, pa tudi za predstavo o sovražnem govoru na spletu S*S; obe sta v bistvu dokumentarni predstavi, kajti njuni snovalci so se zavedali, da je treba zaradi specifične tematike v prvi plan potisniti dejstva. Izrazito sodobne so že omenjena predstava 6, pa tudi novejši, Država in Nasprotje stvari, saj političnost v njih ni reflektirana na ravni sopostavljanja, tehtanja mnenj, temveč na ravni zavedanja, da so procesi politične subjektivizacije v času lažnih novic subtilni, zlasti ko gre za ponotranjenje nevarnih ksenofobnih mnenj in sentimentov. S takšnimi zasnovami predstav, ki v bistvu prečijo različne ideologije, jih pojasnjujejo v razmerju druge do druge, je SMG daleč od »političnega pamfleta«. Kdor izreka takšno mnenje, predstav ni videl.

Slovensko mladinsko gledališče seveda je slovensko, je gledališče in je – vsaj po kondiciji – mladinsko. Slovensko je ravno v tem, da se v družbi, kjer je »vse lepo in prav«, kakor se glasi slogan njegove prejšnje sezone, spričo trenda oblikovanja diktatu trga poslušnih posameznikov in digresij tega procesa z obujanjem populističnega nacionalizma, upira depolitizaciji družbe s predstavami, ki seveda ne žalijo občinstva, temveč gledalcem – vsaj tiste najboljše med njimi – odpirajo oči s spreminjanjem pogleda na družbo in jih pozivajo k premisleku o lastni vlogi v njej.

V ta namen uporablja »ostra« gledališka orodja in postopke, kakršni pritičejo političnemu gledališču. Takšno jasno profilirano gledališče pa seveda ni nujno v nasprotju z vizijami »klasičnih« gledaliških hiš, ki se tematsko navadno bolj osredinjajo na večna vprašanja človeškega bivanja. Nasprotno, v zdravi, samozavestni družbi, ki ceni moč umetnosti za preizpraševanje vseh ključnih tematik, bi se snovalci programov morali zavedati, da so vizije gledališč komplementarne.

Konec koncev gre le za vprašanje, ali so vodstva gledaliških hiš zmožna v svoji instituciji ustvariti razmere, ki omogočajo ustvarjanje dobrih, presežnih predstav. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev