Božja milost

Grâce à Dieu, 2019, François Ozon

Molk v božji hiši.

François Ozon, vedno kontroverzni francoski auteur, ni bil še nikoli tako direkten. Tu ni nobenega okolišenja, nobenih stilizmov, nobenih digresij: Božja milost je frontalni napad na katoliško cerkev in njeno prikrivanje duhovniške pedofilije, toda tega frontalnega napada ne sproži kak medij (kot recimo v filmu V žarišču), temveč katoličan, žrtev duhovniških spolnih zlorab. Vse se začne, ko Alexandre Guérin (Melvil Poupaud), 40-letni bančni uslužbenec iz Lyona, zgledni katoličan in družinski človek (pet otrok), leta 2014 na lepem – nepričakovano, v grozi – ugotovi, da se je duhovnik Bernard Preynat (Bernard Verley), ki ga je nekoč na skavtskih taborjenjih spolno zlorabljal, vrnil v škofijo in da še vedno dela z otroki. Alexandre napiše nekaj pisem lyonskemu nadškofu in kardinalu Philippu Barbarinu (François Marthouret), ki poskrbi, da se Alexandre in Preynat srečata.

Preynat prizna, da ga je res spolno zlorabljal in da je zlorabljal tudi številne druge otroke, obenem pa svoje početje relativizira: “nisem mogel pomagati” ... “to je bolezen” ... “zelo trpim” ... “to so bili drugi časi” – in tako dalje. Bolečin in travm otrok, ki jih je zlorabljal, ne razume, kakor tudi ne razume, zakaj so bili starši nekaterih otrok do njega tako nasilni. “To ni prav!” Alexandru se ne opraviči, javno pa tega, kar je priznal za štirimi stenami, nima namena priznati, pravi. Preynat, ki izgleda tako, kot bi padel iz dokuja Deliver Us From Evil, v katerem ga je “igral” pedofilski duhovnik Oliver O’Grady, je vrhunsko mučna metafora katoliške cerkve, ki se utaplja v prikrivanju in relativiziranju duhovniške pedofilije ter v popolni neobčutljivosti za bolečine žrtev duhovniške pedofilije (“pedoseksualnosti”, pravi temu svetohlinski kardinal Barbarin). Alexandre aktivira druge Preynatove žrtve, predvsem maščevalnega Françoisa Deborda (Denis Ménochet), sicer ateista, in stravmatiziranega, agresivnega Emmanuela Thomassina (Swann Arlaud), s katerima ustvari organizacijo, fronto in vihar, ki odpihnejo zaroto molka in sprožijo policijsko preiskavo, s čimer izbruhne največji škandal v sodobni zgodovini francoske cerkve. Bo to v prihodnosti preprečilo tovrstna grozodejstva? Bo cerkev obračunala z duhovniško pedofilijo? Nehajte. Na steni celo vidimo slovito fotko iz varšavskega geta – judovskega dečka z dvignjenimi rokami, preden ga odpeljejo v taborišče smrti, bodisi v Majdanek ali Treblinko. Ja, tudi tedaj je katoliška cerkev molčala. (Kinodvor)