Marcel Štefančič jr.

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

Vrnitev v deželo zombijev

Zombieland: Double Tap, 2019, Ruben Fleischer

zadržan

O mrtvih vse najslabše.

Zombija moraš ustreliti dvakrat (“double tap”), slišimo. Zakaj dvakrat? Za vsak primer – da ga res zanesljivo ubijemo. Podobno je z vici – ko ga povemo drugič, ga ubijemo. Film Dobrodošli v deželi zombijev je bil tak vic. Pred desetimi leti nas je očaral s svežim – lahkotnim, farsičnim, sarkastičnim, lucidnim – pristopom k zombikalipsi, toda v zadnjih desetih letih smo videli toliko imitacij tega filma, da zdaj nadaljevanje – Vrnitev v deželo zombijev – izgleda le kot malce bolj navdahnjena imitacija teh imitacij, kot karikatura originala. Nič ni več sveže – vse deluje postano, utrujeno, zdelano, enolično. A delajo se, da ni. Zato je vse tako hitro, manično in eksplozivno, zato so vsi tako hiperaktivni (in večopravilni, če hočete), zato so zombiji po novem hitri kot nindže, zato vsi živi govorijo tako brzostrelno, zato se srečna postapokaliptična “družinica” – Columbus (Jesse Eisenberg), Tallahassee (Woody Harrelson), Wichita (Emma Stone) in Little Rock (Abigail Breslin), ki je bila v originalu še otrok – nenehno seli, zato je film – sicer povsem raztrgan, epizoden – formatiran kot road trip, zato se na platnu stalno prižigajo napisi, s pravili vred (“pravilo #7: potuj s čim manj prtljage”), in zato je po novem vsak “Zombie Kill of the Week” že kar “Zombie Kill of the Year”.

In česa vse v Vrnitvi v deželo zombijev ne počnejo z zombiji: streljajo jih, sekajo jim glave, razstreljujejo jih in sežigajo, kremirajo, gazijo jih z orjaškimi športnimi vozili, kosijo jih s kombajni, celo poševni stolp – ja, tistega iz Pise – zvrnejo nanje. In film gledalca odpelje na postapokaliptični safari, na katerem ga skuša prepričati, da si zombiji vse to zaslužijo – ker so mrtvi. Vse je mogoče povsem legalno pobiti. Z užitkom, nekaznovano in brez slabe vesti. Zombiji so le nekdanji ljudje, bivši ljudje, razosebljeni ljudje, razčlovečeni ljudje, razlaščeni ljudje. Nekoč so bili to ljudje, zdaj niso več. Zato lahko z njimi počnejo, kar hočejo. Neoliberalni dictum, da je delo le še strošek in da so delavci pogrešljivi in odstreljivi (kar ustvarja armado odvečne delovne sile, odvečnega prebivalstva, “zombijev”), tu zaživi v polnem žaru, navsezadnje, Vrnitev v deželo zombijev se dogaja v svetu, v katerem je neoliberalizem zmagal. Politike, države ni več – Bela hiša je prazna, razdejana, zaraščena z mahom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.