Matej Bogataj

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Knjiga

J. G. Ballard: Stolpnica

Prevedel Iztok Osojnik. KUD Police Dubove (Solaris, 5), Vnanje Gorice, 2019 206 str., 24,90 €

+ + + +

Razpad sistema

Ko na prvi strani vidimo doktorja in profesorja, ki si na balkonu stolpnice peče taco alzaškega ovčarja, zaslutimo, da se bodo prebivalci zgradbe iz naslova zadrsali kar precej nazaj v predcivilizacijsko obdobje. Sledi natančna Ballardova analiza, zakaj in kako – in seveda kdo, če sploh, se takšni regresiji lahko izogne.

Ballard (1930, Šanghaj) je pri nas znan bolj kot avtor literarnih predlog za Imperij sonca in Trk, zgodbo o blazirancih, ki za vzburjenje potrebujejo kaj močnejšega in tršega, recimo prometno nesrečo. V romanih, do zdaj prevedenih v slovenščino, Nebesih na zemlji in Suši, pa premišljuje o civilizaciji in njenih temeljih na podlagi zaostrenih značilnosti sedanjosti: Nebesa so roman o sublimnih sporočilih in čustvih, ki nam jih plasira reklamna industrija, odziv nakupovalca pa primerjajo s tistim pri religiozni vznesenosti, nakupovalno središče je tako katedrala, bankomat pa kapelica. Suša premišlja, kaj se bo zaradi presihanja rek in upadanja jezer – ki medtem v nekaterih delih sveta že potekata – premaknilo v civilizaciji, kateri poklici in načini razmišljanja so bolj usposobljeni za preživetje in kateri bodo zaradi neovrgljive logike, ki ji zapadajo, najprej izumrli, s svojimi nosilci vred. Stolpnica je na isti poti; štiridesetnadstropni objekt, kjer na samem vrhu v razkošnem stanovanju stanuje njegov snovalec in arhitekt s še nekaj pomembneži, spodaj pa so naseljeni bolj vsakdanji poklici, je idealno mesto, ki naj pokaže socialno razslojenost. Ta se z nekaj redukcijami elektrike in nalaščnim vandalizmom, enkrat tistih od zgoraj navzdol, drugič z blokiranjem dvigal za te, za katero se odločijo obrambni odbori in združenja hujskačev k nasilju, lepo razplamti.

J. G. Ballard

J. G. Ballard

Prebivalci, ki paradoksalno skrivajo medsebojno nasilje pred svetom in tudi oblastmi, zastopanimi v obliki hišnikov, vzdrževalcev in občasnih obhodov policistov, se zbirajo v klane, se medsebojno napadajo in podžigajo k nasilju. Predvsem pa stavbe nočejo zapustiti, ker jim izbruh primarnega ustreza; kar naenkrat lahko počnejo vse tisto, kar jim je vzgoja prepovedovala, z urinom markirajo ozemlje, se spogledujejo s samicami drugih samcev in podobno. Ballard je pri opisovanju sproženega v trenutkih brezvladja drastičen in neusmiljen. Pri njem pod civilizacijsko povrhnjico še polje čut za elementarno, to pa je parjenje, hranjenje in teritorialnost. Stolpnica je tako predvsem razmislek o divjaku, ki čaka na naslednjo priložnost, recimo vojno ali podobne izredne razmere, da se bo izvil izpod okravatenega in ogvantanega poslovneža ali zdravnika, in ker je bila Stolpnica spisana leta 1975, se je v nekaj rasnih nemirih in nekaj socialnih projektih od takrat že pokazalo podobno kaotično stanje, kot ga je napovedal pisec. Njegova prihodnost je medtem postala meso in predvsem mesenosti v vseh oblikah v Stolpnici ne manjka, kot ne krvi in tistih, ki so se otresli družbenih spon – in se zvrnili dobesedno v otroški peskovnik ter tamkajšnje pomanjkanje solidarnosti, sočutja in še česa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.