Prah si in v prah se povrneš

Navihani oblikovalski podvigi Nejca Praha

Tako rekoč vse vodilne glasbene medije je te dni preplavila novica, da bo Frank Ocean, enigmatični R&B wunderkind, absolutni prvak alternativnega popa, ob izidu novega, nepričakovanega, a hkrati težko pričakovanega singla zagnal tudi serijo queer klubskih dogodkov v New Yorku, imenovano PrEP+. Oceanove rave zabave, imenovane po zdravilu, ki preprečuje okužbo z virusom HIV, so »hommage temu, kar bi newyorška scena v osemdesetih lahko bila, če bi to zdravilo v tistem času že obstajalo«, je čislani glasbenik zapisal v izjavi za javnost. Tako naslovnico singla kot tudi promocijski plakat dogodka krasijo robustno zaobljene funky črke, ustvarjene v nekoliko hiphopersko-grafitarski, risankasto-stripovski maniri. Slog najnovejšega promocijskega gradiva Franka Oceana je edinstven in takoj prepoznaven: gre za delo Nejca Praha, verjetno našega najvidnejšega oblikovalca mlajše generacije, ki je z izredno sproščenim pristopom k dizajniranju ter drznim kršenjem tipografskih in oblikovalskih pravil vzpostavil izjemno samosvoj, nekonvencionalen oblikovalski slog.

Naj gre za oblikovanje tiskanih medijev ali plakatov, za tipografijo ali prelom, za kolažiranje, ilustracijo ali za dizajn spletnih strani, njegova dela vedno nosijo močan avtorski podpis, čeprav je ta zaradi slogovnega eklekticizma izjemno neopredeljiv. Oprimemo se sicer lahko denimo živih barv, psihedeličnih oblik, nenavadne, pogosto težko berljive tipografije in raznih duhovitih prijemov, a ker avtor nikakor ni zasidran v neki specifičen slog in nenehno eksperimentira tako s tehnikami kot mediji, ni čisto jasno, kaj pravzaprav definira njegov avtorski pečat. Njegov znanec iz oblikovalske stroke v pogovoru za Mladino pravi, da bi, če bi ga moral omejiti na eno besedo, bila ta »navihanost«. Njegov slog precej nazorno zaobjame tudi ime razstave, ki jo je avgusta leta 2018 predstavljal v Zgodovinskem atriju ljubljanske mestne hiše: »Mal za hec, mal zares«. Spletni portal It’s Nice That, ena od glavnih medijskih avtoritet v oblikovanju, pa je Prahovo delo v izpostavitvi dvanajstih najperspektivnejših oblikovalcev leta 2017 opisal kot »žive barve in odbite oblike, ki klubsko tipografijo osemdesetih let združujejo s štiridimenzionalnimi pokrajinami«. V njegovem delu je meja med oblikovanjem in umetnostjo pogosto popolnoma zabrisana: nemalokrat se požvižga na funkcionalno razsežnost oblikovalskih izdelkov ter se drzno izživi predvsem v njihovi estetski razsežnosti. Nekateri v njegovih oblikovalskih stvaritvah prepoznajo vzporednice s slikarskim nadrealizmom, v reviji Eye On Design so jih primerjali celo z Gogoljevo kratko zgodbo Nos ter zapisali »njegovi dizajni plakatov so videti kot interpretacije Dalijevih slik, narejene z igranjem v PC-jevem programu Paint«.

Prah je bil do nedavna zdomec, ki je temelje svoje kariere zgradil v Združenih državah Amerike, letos pa se je vrnil v domovino. Po študiju na ljubljanski ALUO je magistriral na univerzi Yale, po študiju pa se je v New Yorku zaposlil na oblikovalskem oddelku ameriškega tednika Bloomberg Businessweek. Ta je v tistem času na področju oblikovanja tiskanih medijev zaradi izrazito nekonvencionalne likovne zasnove veljal za revolucionaren časnik, saj je svojim oblikovalcem dovoljeval, da v suhoparnost gospodarskih vsebin vnašajo vizualno avantgardo. Svoj čas je bil zato to pravi dom za Nejca Praha: v visoki korporativni stolpnici na Manhattnu so ga, obkroženega z vojsko kravatarjev, nadrejeni spodbujali, naj izživlja svoje odpičene oblikovalske, tipografske in ilustracijske zamisli. In tako je tudi storil: od naslovov, ki se raztezajo čez stran in pol ter štrlijo onkraj časopisa, do infografik, upodobljenih v obliki tridimenzionalnih črvov, ki vijugajo čez dve strani časopisa.

Poleg Bloomberg Businessweeka je s svojimi oblikovalskimi in ilustracijskimi veščinami obogatil tudi druge razvpite publikacije in ustanove, kot so denimo newyorška glasbena revija The Fader, japonska revija Brain Magazine, tipografska organizacija Type Directors Club Tokyo, britanska revija TANK Magazine in časnik The New York Times, za katerega sta nedavno ilustrirala še dva mlada slovenska umetnika, Matija Medved in Anja Šlibar. Kljub vsem eminentnim naročnikom v tujini Prahov odhod v ZDA ni bil t. i. beg možganov, saj nikoli ni zapostavljal domačega terena: ves čas bivanja v Združenih državah je pogosto prispeval tudi k razvoju našega kulturnega prostora. Ustvarjal je predvsem za institucije, ki so mu omogočale tolikšno mero ustvarjalne svobode, da je lahko eksperimentiral z nekonvencionalnimi oblikovalskimi pristopi.

Pri svojem oblikovanju pred funkcijo in uporabno vrednost pogosto postavlja formo, še pogosteje pa »foro«. Katalog za novomeški festival fotografije Fotopub je denimo oblikoval tako, da je čez spremno besedilo nanizal fotografije s svojih počitnic na Balkanu – besedila tako sploh ni bilo mogoče v celoti prebrati. A kolikor so njegova dela lahko vsebinsko nejasna, toliko so vizualno osupljiva; to je tudi ena od lastnosti njegovih dizajnov, ki odražajo neobremenjenost njegovega ustvarjalnega procesa in kažejo splošno radikalnost njegovih umetniških del. Tipografsko je začel eksperimentirati že v času študija na ljubljanski akademiji, ko je deloval kot urednik tipografije pri študentskem glasniku Tribuna.

Za serijo plakatov Koordinate zvoka, ki so vabili na dogodke eksperimentalne jazzovsko-elektronske improvizacije, ki jo je v ljubljanskem Pritličju kuriral pozavnist in producent Žiga Murko, je leta 2017 prejel veliko Brumnovo nagrado. Nejc Prah motive za svoja dela pogosto črpa iz suhoparnih, vsakodnevnih opravil, denimo pranja perila ali kuhanja zelenjavne juhe, in jih postavi v ludističen kontekst, ki se na neki notranji, abstraktni, skoraj meta ravni ohlapno povezuje s tem, kar promovira plakat, ki ga oblikuje.

Na nagrajeni plakatni seriji, podnaslovljeni Sanje o dopustu, ki jo je ustvarjal v nerazdružljivem tandemu s fotografom Klemnom Ilovarjem, je upodabljal letalska okna, v katera je umeščal likovne elemente, ki simbolizirajo frustracije življenja v velikem mestu. Žirija fundacije Brumen je ob podelitvi častne nagrade zapisala, da so prav vsi plakati v seriji izjemni, saj so »oblikovani na način, ki na več ravneh spodbuja javnost, da z njimi stopi v stik; torej niso le barvne grafike, ki so za oko zabavne in dobro uravnotežene, temveč namigujejo na povsem nov način komuniciranja«.

Fundacija Brumen je Prahu zaupala tudi oblikovanje celostne grafične podobe letošnje izvedbe bienala slovenskega oblikovanja. Brumen pa ni naša edina grafično-oblikovalska avtoriteta, ki v njegovem delu prepoznava tolikšno mero kakovosti in izvirnosti, da mu je predal vajeti za oblikovanje svoje celostne podobe: to je namreč Prah ustvaril tudi za letošnji grafični bienale, ki poteka pod taktirko MGLC. Pri tem pa je sodeloval z Danom Adlešičem, vizualnim umetnikom, ki v rekvizite suhoparnega vsakdana vpeljuje duhovito igrivost. Adlešič in Ilovar – ter tudi prej omenjeni ilustrator Matija Medved – skupaj z Nejcem Prahom tvorijo umetniško skupino Ansambel. Skupina predstavlja prostor svobodne kreacije: njeni člani sicer pogosto sodelujejo, a – kot je v pogovoru za Mladino pojasnil Prah – je njihov edini trajajoči skupni projekt to, da vsako leto skupaj počitnikujejo na hrvaški obali.