Matej Bogataj

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Knjiga

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Prevod Jernej Zupanič . LUD Šerpa (Klasična šerpa, 57), Ljubljana 2019 239 str., 18 €

+ + + +

Ob smrtni uri in tik pred prevratom

Srednjeletni bradati in sključeni možak v starinsko ukrojeni obleki, ki vznikne na prvi strani romana, ni nihče drugi kot Dostojevski v Pitru oktobra 1869, in najdemo ga v mučnem položaju: h gospodinji svojega pastorka pride po njegove posmrtne ostanke v papirni obliki, se v sobici nastani in nosi njegove obleke. V starcu je marsikaj čudaškega in skrušenega, pa tudi sobodajalka in njena hči je ne odneseta dosti bolje.

Coetzee ga vzame za glavnega romanesknega junaka, z vsemi njegovimi posebnostmi vred, in na teh se kar dobro popase, hkrati pa kot da ga poskuša osebnostno in značajsko rekonstruirati ravno iz tistega razumevanja časa in psihološkega ustroja, v katerem je bil Dostojevski nedosegljiv. Tako recimo ob številki na grobni parceli Fjodor razmišlja o tem, kako ne bo mogel staviti na sedmico, uleže se na zemljo in joka v blato, dokler ni čisto povaljan v njem. Na postelji, kadar ga ne napadajo čudne sanje, pa premišlja o sinu in malo tudi o lastnem lažnem predstavljanju, saj se včasih predstavlja kot mrtvi mož mrtve prve žene, tudi na policiji. Seveda imamo tam pametnega in modrega, predvsem pa s fakti oboroženega zasliševalca, eno njegovih tipičnih romanesknih pojav. Še bolj je tipično, da je bil pastorek vpleten v politično konspiracijo pod vodstvom Nečajeva – Dostojevski ga je srečal v Zurichu, dve vrsti za Bakuninom – ki postane hkrati vzor nihilizma mladih, ki bi stare vrednote malo podkopali, z njihovimi nosilci, starševsko generacijo vred. Nastopači na odru življenja, ki zahtevajo nemogoče, vendar to takoj in v imenu revolucionarnega zagona, pr e dbo ljše v išk e ga seveda, saj je vse krepko prej. Na drugi strani socialna beda, lačni in zanemarjeni otroci, nesmiselni politični uboji, predvsem pa veliko besed o vstajenju in zveličanju in upravičenosti nasilja, na vse strani, in Coetzee je dobro zadel tematiko in stil, ki ga priziva, hkrati pa v samem dogajanju vidi predzgodbo in gradivo, ki jo je Dostojevski povzel in se razpisal v Besih, kot špekulira, da je zgodba njegovega pastorka osnova ali pa vsaj motivni nabor, že po priimkih, za Karamazove.

J. M. Coetzee

J. M. Coetzee

Coetzee se je lotil misije nemogoče: spisati roman v stilu devetnajstega stoletja, ki se takrat tudi dogaja, pri tem pa privzeti občutljivost in tresavičen svet velikega prozaista predhodnika. In uspel, saj je eden tistih velikih stilističnih mojstrov in eden zasluženih nobelovcev, ki lahko pišejo ne samo o od osamljenosti napol norih tetah, ki z risi kamenja na tleh občujejo z letali ali o izbranih poglavjih iz svojega otroštva, ampak se očitno lahko empatično vživi v bedo carske Rusije, kjer vse kliče po spremembi, na čemer potem jahajo prenapeti in malo tudi nastopaški revolucionarji – prej dekabristi, zdaj nihilisti in anarhisti, že jutri boljševiki. Peterburški mojster je najbolj Dostojevskega vreden roman po smrti nosilca stila in v ničemer ne zaostaja za originali, ki jih priziva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.