Nebo nad Handkejem

Je umetnino res mogoče ločiti od umetnika?

Sklenili ste, da boste v kopalnici zamenjali ploščice, zato vam prijatelj priporoči nekega zelo dobrega, zanesljivega, cenjenega ploščičarja, pravega mojstra svojega poklica, ki kmalu pride in položi ploščice. Vau, vzkliknete, prelepo! Zelo ste zadovoljni. Nove ploščice so res umetnina.

Toda le nekaj mesecev kasneje se izkaže, da je ploščičar pedofil. Ali pa, da zverinsko pretepa ženo. Ali pa, da omamlja in posiljuje ženske. Ali pa, da zanika holokavst.

Kaj boste storili? Boste odstranili ploščice? Boste razbili njegovo umetnino? Malo verjetno.

Tega, da vam je ploščice položil pedofil, mučitelj žensk, posiljevalec ali zanikovalec holokavsta, sicer ne boste slavili in oglaševali, kakor ga verjetno tudi ne boste priporočili prijateljem, boste pa tu in tam komu – magari zaupno – šepnili, da vam je ploščice položil tip, ki sedi zaradi pedofilije ali posilstva, in da vas to, da vam je ploščice položil pedofil, posiljevalec ali zanikovalec holokavsta, v resnici prav nič ne moti, ker umetnino ločite od umetnika.

Da je umetnino mogoče ločiti od umetnika (da je torej umetnina eno, umetnik pa čisto nekaj drugega), je kliše, ki ga dobro poznamo, do izraza pa je prišel v času gibanja #MeToo: naj še vedno prikazujejo filme, v katerih nastopajo Kevin Spacey, Mel Gibson, Bill Cosby, James Woods, Johnny Depp, Morgan Freeman, Casey Affleck, Terrence Howard ali Louis C. K., ki so jih obtožili bodisi spolnih zlorab, maltretiranja žensk ali družinskega nasilja? Naj še vedno prikazujejo filme, ki so jih posneli Woody Allen, Roman Polanski, James Toback, Nate Parker in Bryan Singer, obtoženi spolnih zlorab? Naj bojkotiramo filme, ki jih je produciral Harvey Weinstein, novi kralj holivudskega spolnega nasilja? Naj še vedno predvajajo dela umetnikov, za katere se je izkazalo, da so rasisti (Morrissey), pronacisti (Lars von Trier), homofobi (Paris Hilton), pretepači žensk (Chris Brown), spolni predatorji (Ben Hopkins), pedofili (R. Kelly) ali morilci (Varg Vikernes)? Lahko umetnine, ki so jih ustvarili takšni umetniki, posvojimo – ali naj jih bojkotiramo? Naj jih umaknejo iz obtoka? Naj bodo dostopne le ob strokovnem komentarju – kot v Nemčiji nacistični filmi ali Hitlerjev Mein Kampf? Ali pa naj jih pustijo v obtoku, ker ljudje umetnino itak ločijo od umetnika?

Da je umetnino mogoče ločiti od umetnika, smo slišali tudi nedavno, ko je Švedska akademija razglasila, da Nobelovo nagrado za književnost dobi avstrijski pisatelj Peter Handke, za katerega velja to, kar velja za vašega ploščičarja: pravi mojster svojega poklica je! Zelo inventiven, velik stilist. Vsakemu prividu da priložnost. In vsakemu prisluhu. Zna zlesti iz sebe. In vase. Pisanje res obvlada. In Švedska akademija trdi, da je Nobelovo nagrado podelila njegovemu pisanju, njegovim literarnim delom.

Je umetnino res mogoče ločiti od umetnika? Francozi so to pokazali leta 1945, ko so pisatelja Roberta Brasillacha obsodili na smrt in usmrtili. Smrt umetniku – živela umetnina!

Obstaja namreč tudi »drugi« Handke, Handke politik, »tisti« Handke, ki je zanikal in relativiziral genocid v Srebrenici, »tisti« Handke, ki je trdil, da so pokole v Sarajevu inscenirali sami muslimani, »tisti« Handke, ki je Srbe razglasil za žrtve balkanskih vojn in jih primerjal z Judi v času nacističnega holokavsta, »tisti« Handke, ki se je bratil z Radovanom Karadžićem, »tisti« Handke, ki je trdil, da je Slobodan Milošević le branil svoj narod, »tisti« Handke, ki je Miloševića, za druge »balkanskega mesarja«, zanj »tragičnega človeka«, obiskal v haaški jetniški celici (no, »tragični človek« mu je pred tem podelil srbski viteški red), »tisti« Handke, ki je mednarodnemu kazenskemu sodišču v Haagu odrekal legitimnost, »tisti« Handke, ki je dejstva razglašal za »tako imenovana dejstva«, »tisti« Handke, ki je pozival k obrambi Miloševića in leta 2006 na Miloševićevem pogrebu tudi govoril.

»Svet, tako imenovani svet, ve vse o Jugoslaviji, Srbiji. Svet, tako imenovani svet, ve vse o Slobodanu Miloševiću. Tako imenovani svet pozna resnico. Jaz ne poznam resnice. Toda gledam. Poslušam. Čutim. Se spominjam. Zato sem danes tu – ob Jugoslaviji, ob Srbiji, ob Slobodanu Miloševiću.«

Želel si je, da bi se kot »srbski ortodoksni menih boril za Kosovo«, kritikom, ki so mu rekli, da trupla žrtev vendarle pričajo o srbskih zločinih, pa je, pravi Irish Times, odvrnil: »Trupla si lahko zataknete v rit!«

V Žalosti onkraj sanj, knjigi o svoji materi (ki je leta 1971 naredila samomor), pravi, da se boji, da ga utegne vsak stavek spraviti iz ravnotežja: »Saj to velja za vsakršno literarno delo, še zlasti pa za tole, kjer so dejstva tako silovita, da se ne morem skoraj ničesar več izmisliti.« Kako to, da se mu dejstva v Srebrenici in Sarajevu niso zdela dovolj silovita? Kako to, da si jih je moral izmišljati? In kako to, da je nasedel poeziji Radovana Karadžića? Si je rekel: tak pesnik že ne more početi svinjarij, kakršne mu očitajo!

Eni so podelitev Nobelove nagrade Handkeju razglasili za »sramoto« in »škandal«, drugim je šlo na bruhanje. Matere Srebrenice so bile zgrožene, ameriški PEN je bil zaprepaden. Slavoj Žižek je Handkeja, sina koroške Slovenke in nemškega vojaka (toksična kombinacija), ki je za svojo »dušo« najprej prevzel materino slovenstvo, ne pa očetovega nemštva, a je nazadnje zasovražil oboje, Slovence in Nemce, označil za »apologeta vojnih zločinov«, drugi so ga označili za »apologeta množičnih morilcev« in »apologeta pošasti«. Aleksandar Hemon ga je označil za »Boba Dylana apologetov genocida«. Salman Rushdie je lahko ponovil le to, kar je rekel že pred leti, ko je Handkeja nominiral za »mednarodnega tepca leta«.

Toda Švedska akademija je vztrajala, da Nobelove nagrade ni podelila temu Handkeju, ki je zanikal genocid – in da je Handkejevo »jezikovno genialnost« mogoče ločiti od njegove politike. Da je torej umetnino mogoče ločiti od umetnika. Handke pisatelj nima nobene zveze s Handkejem politikom. Handke pisatelj je čist – nedolžen.

»James Dean francoskega fašizma«

Pa poglejmo. Je umetnino res mogoče ločiti od umetnika? Da je to mogoče, so Francozi povsem jasno pokazali leta 1945, ko so pisatelja Roberta Brasillacha – kljub protestom nekaterih uglednih pisateljev, od Françoisa Mauriaca, Jeana Anouilha in Paula Valéryja do Paula Claudela, Alberta Camusa, Jeana Cocteauja in Colette – obsodili na smrt in usmrtili.

Ni kaj, Brasillach je bil sijajen pisatelj (napisal je tudi eno izmed prvih velikih zgodovin filma), a bil je tudi fašist in kolaborant, ki je nacistom izdajal imena in naslove skritih Judov, terjal poboj vseh levičarskih politikov in pozival k usmrtitvi vseh članov odporniškega gibanja. Ja, bil je apologet genocida, vojnih zločinov, množičnih morilcev, pošasti, a Francozi so ga ločili od njegovih umetnin, kar dokazuje tudi to, da so po njegovi smrti objavili številna njegova – nikoli prej izdana – literarna dela. Ni bilo konca. Izdajali so jih tako vztrajno in tako manično, kot da bi hoteli reči: glejte, umetnino je mogoče ločiti od umetnika!

Ezra Pound, poet, je bil apologet genocida, vojnih zločinov, množičnih morilcev, pošasti. Da bi mu pokazali, da ločijo umetnino od umetnika, so ga vrgli v norišnico.

Eno je umetnina, čisto nekaj drugega pa je umetnik, bi rekla Švedska akademija. »Zanjo genocid pride in gre, literatura pa je večna,« pravi Hemon, kritik tega »akademskega« ločevanja umetnika in umetnine.

Marcel Reboul, francoski javni tožilec, se je leta 1945 spraševal, kako je mogoče, da je tako nadarjen in uspešen človek, ki bi lahko postal »eden izmed najeminentnejših pisateljev naše dežele«, počel takšne reči, nazadnje pa je sklenil, da je Brasillacha – »Jamesa Deana francoskega fašizma«, kot ga je kasneje imenovala njegova biografinja Alice Kaplan – gnal napuh: »Dovolj je imel tega, da je kopja lomil le na miroljubnih viteških turnirjih čiste literature. Potreboval je publiko, javno platformo in politični vpliv – in za to je bil voljan storiti vse. Hotel je publiko in resničen vpliv, predvsem politični vpliv, zato je sodelovanje s sovražnikom prignal do skrajnosti.«

Se je tudi Handke – sicer nasprotnik Sartrove »angažirane literature« – naveličal čiste literature? Je tudi on hotel pravo publiko, javno platformo in resničen politični vpliv? Handke je napisal scenarij za Wendersov film Nebo nad Berlinom, v katerem angel Damiel – Bruno Ganz – lirično žaluje, ker ne more poseči v življenje ljudi, ki jih opazuje. Mar ni bil sam Handke s svojo čisto literaturo tak angel Damiel? Se je naveličal tega, da je Damiel? Je hotel poseči?

In seveda: je tudi njega – tako kot Brasillacha – gnal napuh? Če pomislimo, da je zanikal pokol v Srebrenici in muslimanom očital inscenacijo sarajevskih pokolov, potem bi težko rekli, da svojega sodelovanja z Miloševićem ni prignal do skrajnosti.

Bad romance

Leta 1945 – po II. svetovni vojni – so imele oblasti na voljo različne načine dokazovanja, da je umetnino mogoče ločiti od umetnika.

Kot rečeno: umetnika so lahko usmrtili. Smrt umetniku – živela umetnina!

Dalje: lahko so ga zaprli v umobolnico. To se je zgodilo Ezri Poundu, enemu izmed največjih pesnikov 20. stoletja, ki pa se je leta 1922 prelevil v fena Benita Mussolinija, v katerem je videl človeka, ki bo vzpostavil red, »novo civilizacijo«, »totalitarno sintezo« in obračunal z dekadentnimi judovskimi oderuhi. Le fašizem lahko potolče globalno judovsko zaroto!

Nad Mussolinijem so se tedaj navdušili tudi številni drugi pisatelji (Henry Miller, F. T. Marinetti, G. K. Chesterton, Luigi Pirandello itd.), kakor so se številni drugi pisatelji navdušili nad antisemitizmom (William Butler Yeats, Wyndham Lewis, T. S. Eliot, D. H. Lawrence, Paul Claudel, Colette, Jean Giraudoux itd.), toda v nasprotju s Poundom niso bili tako fanatični. Pound je šel do konca.

Leta 1941 je začel svoja razvpita radijska oddajanja: trikrat na teden je v eter pošiljal strupene propagandne govore, ki so jih lovili na frontah in v zahodni Evropi, pa tudi v Ameriki. »Europe calling! Pound speaking!« Evropa kliče! Govori Pound! Streljal je na vse – na Jude, na Slovane, na Ameriko, na Anglijo, na Francijo, na magnate, na bankirje, na finančnike, na oderuhe, na birokracijo. Poslušalcem je v branje priporočal Hitlerjev Mein Kampf in zloglasne antisemitske Protokole sionskih starešin, slavil pokole vzhodnoevropskih Judov in trdil, da je judovstvo bolezen, da je Amerika agresor, ki pošilja otroke umirat za Victorja Sasoona in druge »židovske izrode«, da je treba v Ameriki eliminirati Jude, da je treba pogrom začeti na vrhu in da so za vse krivi Judje, ta kriminalna in zarotniška rasa, ki ima menda vpliv čisto na vse. Besnel je, rohnel, preskakoval, psoval, hreščal, ščuval, blodil in vmes prebral tudi kak svoj canto.

Po vojni so ga prijeli, vklenili in vrgli v kletko, med morilce, posiljevalce, psihopate in dezerterje. Igral je tenis, toda z namišljenim nasprotnikom. Kdo ve, morda je igral v parih. Ko pa je začel razlagati, da je bil Mussolini humanist, ki je le izgubil glavo, Hitler pa svetnik, Ivana Orleanska in mučenik, so ga deportirali v Ameriko, tam pa so ga za trinajst let poslali v umobolnico.

Si splača ogledati novi film Woodyja Allena? Se splača prebrati novi roman Petra Handkeja? Absolutno – predvsem zato, da vidite, kako sta tokrat opravičila svojo izprijenost.

Težko bi rekli, da se ni naveličal čiste literature, da ni potreboval publike in da ni hotel resničnega političnega vpliva. In težko bi rekli, da sodelovanja z Mussolinijem in Hitlerjem ni prignal do skrajnosti. Pound, poet, ki je hotel očistiti jezik (tako kot kasneje Handke), je bil apologet genocida, vojnih zločinov, množičnih morilcev, pošasti. Da bi mu pokazali, da ločijo umetnino od umetnika, so ga vrgli v norišnico.

Nobelove nagrade sicer ni dobil, jo je pa dobil Knut Hamsun (1859–1952), norveški literarni bog, ljubljenec Thomasa Manna, Franza Kafke, Bertolta Brechta in Henryja Millerja, toda dobil jo je že prej, leta 1920, še preden se je prelevil v fena fašizma, še preden je Nemčijo razglasil za mlado državo, ki ima pravico do tega, da malce zadiha in da se malce pretegne, še preden je obiskal Goebbelsa in Hitlerja, še preden je začel mladeniče pozivati, naj gredo na vzhodno fronto, in še preden je Hitlerju napisal nekrolog, v katerem je poudaril, da nas je zapustil junak in prvovrstni reformator, vreden globokega spoštovanja.

Sodišče je po vojni sicer ugotovilo, da ni pri sebi, toda poslalo ga ni ne pred strelski vod ne v umobolnico, temveč mu je nabilo neobičajno kazen: plačati je moral orjaško globo, nekakšno kompenzacijo za podpiranje okupacijskih sil, za »ekonomsko kolaboracijo«. Da bi dokazali, da umetnika ločijo od umetnine, so ga mastno oglobili.

Dokler naju smrt ne loči

Louis-Ferdinanda Célina, briljantnega francoskega pisatelja (Potovanje na konec noči) in strupenega, histeričnega antisemita (»Hočem skleniti pakt s Hitlerjem – on ne mara Židov, jaz pa tudi ne«), ki je pozival k eksterminaciji Judov (»Groteskni ste! Obsceni! Ne znate brati znakov? Gremo! Zbudite se! Pištole so na mizi!«), bi doletelo to, kar je doletelo Brasillacha ali Pounda, če ne bi pravočasno – že kar med vojno – prebegnil na Dansko. Kot pravi pisatelj Jonathan Littell: »Céline je bil čudovit poet, danes pa ga cenim zato, ker je mrtev. Toda če bi živel v tridesetih letih prejšnjega stoletja, bi ga skušal ubiti. Okej, Peter Handke ni nikogar ubil. Je pa teslo.«

Umetnike, ki so grešili, torej odreši to, da so mrtvi. Zato tudi z umetniki, za katere vemo, da so brutalizirali, trpinčili in pretepali žene in ženske (John Lennon, James Brown, Miles Davis, Pablo Picasso, George Balanchine, Charles Dickens, Lev Tolstoj, Norman Mailer, David Foster Wallace ipd.), nimamo nobenih težav. Če bi bili še živi, bi jih javno mnenje – gibanje #MeToo – vrglo v smeti. Je smrt rešila njihovo umetnost? Verjetno. Smrt je umetnino ločila od umetnika.

Zato javno mnenje lažje shaja s slikami Caravaggia, kipi Benvenuta Cellinija, kolaži Kennetha Halliwella in romani Williama Burroughsa, ki so že mrtvi, kot pa z glasbo Varga Vikernesa, »zvočnim zidom« Phila Spectorja ali skulpturami Carla Andreja, ki so še živi, pa četudi naj bi bili vsi zagrešili isto reč – umor.

Zato tudi javno mnenje lažje shaja z glasbo Michaela Jacksona in Chucka Berryja, kipi Erica Gilla in filmskimi vlogami Klausa Kinskega, ki so že mrtvi, kot pa z glasbo R. Kellyja in filmi Woodyja Allena, ki sta še živa, pa četudi vse obtožujejo istih reči – spolnih zlorab mladoletnih.

Da je umetnino mogoče ločiti od umetnika, je natanko logika, na katero se sklicujejo bogataši in politiki, ki računajo, da jim bo družba pri kriminalu pogledala skozi prste, ker so uspešni.

Ne, Kellyjev hit I Believe I Can Fly ne zveni več tako inspirativno, kar velja tudi za balado You Are Not Alone – ne zato, ker jo poje Jackson, temveč zato, ker jo je napisal Kelly, še toliko bolj, ker jo je menda napisal mladoletnici, ki je zanosila z njim. A tudi filmi Woodyja Allena, ki ga sin Ronan Farrow obtožuje, da je spolno nadlegoval svojo sedemletno posvojenko Dylan Farrow, ne delujejo več tako inspirativno, še posebej tisti, ki spolno afiniteto do mlajših deklet prikazujejo kot nekaj zabavnega in filozofskega, kot »pravo vrednoto« (Manhattan, Deževen dan v New Yorku, Kavarniška gospoda, Nerazumen človek ipd.). Umetnine ni mogoče ločiti od umetnika. Kar zbuja nelagodje.

Eric Gill je spolno zlorabljal svoji najstniški hčerki, toda ob njegovih razstavah, pravi Fisun Güner (BBC), tega ne omenjajo, vsako Andrejevo razstavo pa še vedno – več kot 30 let po tem, ko naj bi bil v smrt porinil ženo, umetnico Ano Mendieta – spremljajo protesti. »¿Dónde está Ana Mendieta?«

Vratarjev strah pred enajstmetrovko

A kaj, če povojne oblasti z vsem tem – z eksekucijo Roberta Brasillacha, hospitalizacijo Ezre Pounda in oglobljenjem Knuta Hamsuna – niso dokazale, da je umetnino mogoče ločiti od umetnika, ampak ravno nasprotno? Kaj če umetnine ni mogoče ločiti od umetnika? Samo pomislite: da je Hamsun nasedel fevdalnim idealom svoje literature (mitom o zemlji, naravi, biti, velikem Vodji), vemo. Njegova politika je bila le sequel njegove literature. Mar se ni nekaj takega zgodilo tudi Handkeju? Mar ni tudi on nasedel postmodernističnim idealom svoje literature? Ne pozabite: v romanu Vratarjev strah pred enajstmetrovko imate nogometnega vratarja, ki na lepem zagreši nekaj ostudno iracionalnega (v slogu Razkolnikova umori neko žensko), potem pa – brez slabe vesti ali obžalovanja – računa, da se bo izmazal, pri čemer kakopak – podobno kot sam Handke – spregleda, da so takšne iracionalnosti, transgresije in nekonsenzualnosti, z masturbiranjem pred sodelavkami (à la Louis C. K.) vred, dovoljene in sprejemljive le znotraj literature (ali znotraj umetnosti, v fiktivnih kontekstih), ne pa tudi zunaj nje.

Brasillach, Pound in Hamsun so bili sijajni, vrhunski pisatelji. Kaj to dejansko pomeni, pa veste – tole: da so lahko še zapeljiveje in prepričljiveje legitimirali fašistične in nacistične vojne zločine in genocid! Če ne bi bili tako dobri pisatelji, ne bi tako »dobro« politizirali. Mar to ne velja tudi za Handkeja? Prav zato, ker je tako dober pisatelj, je še lažje – še zapeljiveje in prepričljiveje, še bolj poetično – legitimiral in relativiziral genocid in druge zločine Miloševićevega režima.

Tu se reši vprašanje, ali je umetnino mogoče ločiti od umetnika oziroma ali je Handkejevo estetiko mogoče ločiti od Handkejeve politike: prav zato, ker je bil tako dober estet, je lahko svojo politiko še zapeljiveje in prepričljiveje estetiziral.

»Etični bralec«

Handke, ki je še za svojo hčerko rekel, da je »po rodu in jeziku potomka morilcev«, in ki je kariero začel z gledališko igro Zmerjanje občinstva (1966), v kateri so igralci zmerjali, psovali in žalili občinstvo (»umazani Židje«, »nacistične svinje« ipd.), je nekaj dni po novici, da bo dobil Nobelovo nagrado, oznanil, da novinarjem ne bo več dajal izjav ali intervjujev, in sicer zato, ker ga sprašujejo le o njegovih političnih stališčih, potemtakem le o Miloševiću, Srebrenici in balkanskih vojnah, njegova literatura pa jih sploh ne zanima. Ergo: moti ga, ker njegove literature ne ločijo od njegove politike. Ker umetnine ne ločijo od umetnika.

Pa vendar: a kdo res verjame, da je mogoče umetnino ločiti od umetnika? Da je umetnina res tako zelo ločena od umetnika? Da je tako neodvisna od svojega avtorja? Da je mogoče umetnino bolj občudovati kot njenega kreatorja? Nehajte. To je tako, kot če bi v dobi, v kateri itak pričakujemo, da bo vsa umetnost – pesmi, filmi, knjige ipd. – brezplačna, rekli, da bomo grešnika – spolnega nadlegovalca, posiljevalca, rasista, apologeta vojnih zločinov, zanikovalca holokavsta ipd. – kaznovali tako, da njegovih umetniških del ne bomo več kupovali. V slogu: novi film Woodyja Allena si bom ogledal šele, ko si ga bom lahko ogledal brezplačno! Ali bolje rečeno: to je tako, kot če bi rekli, da je naše konzumiranje umetnosti, s spletnimi vsebinami vred, nekaj racionalnega in filozofsko preštetega – ali pa, kot če bi rekli, da obstaja »etični bralec« (ali pa »etični gledalec«, »etični poslušalec« ipd.), ki s kirurško natančnostjo ve, kaj je moralno in kaj ne, ki bojkotira vse, kar se pregreši zoper moralo, in ki – podobno kot »etični kupec« – vedno preveri, ali so bili v izdelavo umetnine »vključeni« otroci.

Kot da ljudi ne priteguje prav tisto, kar je onstran morale. Kot da pri klikanju po YouTubu mislijo na moralo (ali pa na estetiko). In kot da hočejo zamuditi najbolj vročo – najbolj obsceno, najbolj perverzno, najbolj kretensko, najbolj transgresivno – stvar.

Mar ne živimo v času sindroma FOMO? V času, ko ljudi muči »Fear Of Missing Out« (F-O-M-O), potemtakem strah, da bodo kaj zamudili, strah, da niso na tekočem, strah, da niso tam, kjer se dogaja, strah, da ravno zdajle, ta trenutek, zamujajo nekaj pomembnega in usodnega, strah, da drugi zdajle brezmejno uživajo, oni pa so na napačni spletni strani ali gledajo napačen video ali film ali berejo napačen, povsem zgrešen in nekoristen tekst?

Zapoved: »Bojkotirajte Handkeja!« je dejansko zapoved: »Berite Handkeja!« Živimo pač v času, ko ljudje nočejo ničesar zamuditi, še najmanj »najboljšega« žura, ki ga dan in noč zagotavljajo družabna omrežja, streaming, algoritmi in ikona »deli«.

So Handkejeve knjige nehali tiskati? Ne. So revije in časopisi nehali objavljati njegova mnenja in komentarje? Ne. So njegova dela nehali prevajati? Ne. So nehali uprizarjati njegove gledališke igre? Ne. So ga nehali nagrajevati? Ne. Dobil je ugledno Ibsenovo nagrado. Pa ugledno nagrado Franza Kafke. In druge nagrade. Tudi za ugledno nagrado Heinricha Heineja so ga predlagali. In za nameček je dobil še nekaj častnih doktoratov. Hej, Marcel Bozonnet, direktor Comédie Française, ki je po velikem škandalu – po Handkejevem govoru na Miloševićevem pogrebu – odpovedal uprizoritev neke Handkejeve gledališke igre, je izgubil službo.

Handkeja so tako vneto glorificirali in kanonizirali, kot da bi skušali dokazati, da je umetnino res mogoče ločiti od umetnika – da je Handkejevo estetiko mogoče ločiti od Handkejeve politike, da je Handkejevo politiko mogoče odmisliti in Handkeja presojati zgolj z literarnega vidika.

Pripravljali so ga za Nobelovo nagrado. Zakaj so zdaj vsi tako začudeni, da jo je dobil? A nič posebnega: Casey Affleck je leta 2017 dobil oskarja (Manchester by the Sea), pa četudi sta ga sedem let prej dve ženski obtožili spolnega napada, film Bohemian Rhapsody je bil nominiran za oskarja, pa četudi ga je režiral Bryan Singer, ki ga obtožujejo spolnih zlorab mladoletnikov, Roman Polanski, obtožen posilstva trinajstletnice, pa je leta 2003 dobil oskarja – za Pianista, film o judovskem pianistu, ki ga preganjajo nacisti, hujše pošasti od spolnih delinkventov.

Ko smo sami

Res je, Handke je po (b)romanci z Miloševićem in zgodovinskim revizionizmom izgubljal prijatelje, nekateri so se zgražali, drugi so pozivali k bojkotu, tretji so protestirali, ko so ga nagrajevali, toda tisti, ki so še naprej »verjeli« vanj, tega niso počeli zato, da bi umetnino ločili od umetnika, temveč prav zato, da umetnine ne bi ločili od umetnika. Handkejeva literatura je postala zares vzburljiva in razburljiva šele po (b)romanci z Miloševićem in zgodovinskim revizionizmom, saj je klicala – in terjala – ponovno branje, ali bolje rečeno: bralec je lahko v umetnini končno našel »perverznega«, »obscenega« umetnika. V Handkejevi literaturi je lahko končno »detektivsko« iskal pošastne momente, brezna, zlorabe, okostnjake in politične nekorektnosti ter napovedi ali pa opravičila iracionalnosti, zanikanja genocida, relativiziranja srbskih zločinov in glorificiranja Slobodana Miloševića.

In natanko to bralca najbolj fascinira – neločljivost umetnine od umetnika. Mar ljudje ne iščejo ravno potrditve, da je umetnik res grozno, moteno, strašno, grozljivo, transgresivno, plenilsko, kriminalno, deviantno, iracionalno, demonično, pošastno bitje, da je torej umetnost delo pošasti? Absolutno!

In od umetnikov ne pričakujejo, da bodo etični in politično korektni. In ko gledajo film Woodyja Allena, v igralkah, ki v njem nastopajo, ne vidijo Allenovih agoničnih, utišanih žrtev. In ko vzamejo v roke kak Handkejev roman, se ne vprašajo: mu lahko zaupam, da me ne bo zlorabil? Ne boste rekli, da ljudje umetnikom zaupajo na tak način, kot zaupajo duhovnikom, h katerim pošiljajo svoje otroke? In ja, privržence gibanja alt-right ali »moškega gibanja« boste težko odvrnili od branja romana, ki ga je napisal kak posiljevalec, ali pa od gledanja filma, ki ga je posnel kak pretepač žensk.

Poleg tega pa sporne umetnine, bodisi filme, knjige ali pesmi, konzumiramo doma, ko smo torej sami – in tedaj, ko smo sami, skriti pred javnostjo, naj bi umetnino ločevali od umetnika? Tedaj, ko smo sami, daleč od oči javnosti, in ko se lahko končno predajamo svojim guilty pleasures, naj bi ravnali etično, mižali ob gledanju Kitajske četrti, Annie Hall, Piratov s Karibov, Zaljubljenega Shakespearja, tretje sezone Huxtablovih, druge sezone Louieja ali prve sezone Hiše iz kart, izkazovali spoštovanje žrtvam spolnega nasilja, rasizma in vojn ter se zavijali v abstinenco? Tedaj, ko smo sami in nas nihče ne vidi, naj bi v smeti zmetali vse filme, knjige in plošče spornih umetnikov? Tedaj, ko smo sami, ko uživamo v zasebnosti in ko končno lahko počnemo reči, za katere nočemo, da se ve, da jih, naj bi se prelevili v svetnike? Pa še kaj!

Nevtralnost ne zanima nikogar več. Od bralca nihče ne pričakuje, da bo etičen. Zakaj bi od literature pričakovali, da bo etična – ali altruistična?

Vrnitev nacističnega uma

Literatura ni film. Film lahko celo ločiš od njegovega avtorja. Vzemite Kitajsko četrt: naj se ji odpovemo, ker jo je režiral Roman Polanski, obtožen posilstva najstnice? Ne, saj so jo soustvarili tudi drugi: scenarist Robert Towne, igralci Jack Nicholson, Faye Dunaway in John Huston, direktor fotografije John A. Alonzo, glavni scenograf Richard Sylbert, kostumografinja Anthea Sylbert, skladatelj Jerry Goldsmith in tako dalje. Polanskega je mogoče ločiti od Kitajske četrti.

Natanko to bralca najbolj fascinira – neločljivost umetnine od umetnika.

Lahko to storiš pri literaturi? So založnik, urednik in tiskar soustvarjalci knjige? Nehajte. Pri literaturi je avtor bolj ko ne sam – brez soustvarjalcev in brez alibijev. Handkeja pisatelja zato ni mogoče ločiti od Handkeja politika. »Postala je nekakšno nevtralno bitje,« pravi Handke za svojo mater (Žalost onkraj sanj). No, Handke ni »nevtralno bitje«.

Toda pravi salto mortale je izvedel, ko je odločitev odbora, ki mu je podelil Nobelovo nagrado, razglasil za »pogumno«, ker da je »glasoval za literaturo, ne pa za politiko«. Prvič, Handke se povsem očitno zaveda, da je njegova politika slaba, sporna, sramotna. Drugič, povsem očitno se zaveda, da je treba njegovo politiko čim bolj ločiti od njegove »čiste« literature. In tretjič, povsem očitno je prepričan, da je to mogoče. V tej svoji veri v ločljivost politike in estetike spominja na naciste, ki so počeli grozljive reči, obenem pa so se imeli za velike estete – poslušali so Bacha, Beethovna, Wagnerja in tako dalje. Resda zanikujem genocid, a sem velik estet – in to morate ločevati! Kot da drugo opravičuje prvo. Lahko si oboje! Nacisti so bili prepričani, da jih to, da so esteti, dela nedolžne in čiste, da torej to odreši in legitimira njihovo politiko – genocid.

Jaz sem »čista literatura«, je rekel Handke, ko je hotel poudariti, da njegova literatura nima nobene zveze z njegovo politiko. Kar je kakopak tako, kot če bi naciste presojali le z estetskega vidika. Kar pa ni mogoče: njihova estetika je kompromitirala njihovo politiko. Tako kot je Handkejeva politika kompromitirala Handkejevo estetiko.

Theodora Danek (Little Atoms) opozarja, da Handkejevi potopisi – recimo Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo – zvenijo čudovito, »toda njegova liričnost maskira in podpira zastarelo in nevarno ideologijo,« Slavoj Žižek (Spectator) pa svari: »Apolitično razglabljanje o kompleksni naravi duše in jezika je snov, iz katere je etnično čiščenje.«

Handkejeva politika se raztaplja v Handkejevi »čisti« literaturi. Za preobrat je prepozno.

Vsi ti delinkventni zvezdniki so izkoristili prav moč in vpliv, ki jim ju zagotavlja »naša kapitalistična, s slavo obsedena kultura«.

Pa vendar brez panike: afera Handke prihaja ravno v pravem času – v času, ko ponovno vstaja nacistični um, ko Donald Trump neonaciste razglaša za »dobre ljudi«, ko razsaja islamofobija, ko blaznijo etnonacionalizmi, ko zažigajo avtokrati (à la Milošević), ko se kopičijo begunci, ko cvetijo cinizem, »alternativna dejstva«, dezinformacije, fake news in izkrivljene naracije, ko se vsak šum brezmejno in viralno napihne, ko narašča prezir do človekovih pravic, ko se v ljudi zarašča konspirologija, ki bi ji dobro kibicirala Handkejeva teorija, da so muslimani v Sarajevu sami inscenirali pokole, in ko se razrašča nostalgija po »čistih«, avtentičnih, organskih, utopičnih, postpolitičnih družbah, kakršna je bila v Handkejevih očeh »skoraj idealna« in »čudovito siva« Jugoslavija, »velika dežela«, dežela večnega otroštva.

Žižek je opozoril na velik paradoks: Handke je hotel kot tipični zahodni levičar živeti avtentično, zato je avtentično živel prek Slovencev, ki so v njegovih očeh živeli avtentično (Slovenijo je imel za svojo domovino), po razpadu Jugoslavije – in izgubi domovine (ko je iz Slovenije nastala država, »sem domovino izgubil,« je leta 1992 rekel Jožetu Horvatu) – pa se je odpovedal »suženjskim« Slovencem ter se obesil na Miloševića, voditelja nove »avtentične« nacije, potemtakem natanko na politika, ki je največ prispeval k razpadu Jugoslavije.

Neznosna logika elit

Tisti, ki pravijo, da je umetnino mogoče ločiti od umetnika, pozabljajo, pravi Jacob Kuppermann (Stanford Daily), da so vsi ti delinkventni zvezdniki – obtoženi spolnih zlorab, spolnega nadlegovanja, posilstev in pedofilije – izkoristili prav moč in vpliv, ki jim ju zagotavlja »naša kapitalistična, s slavo obsedena kultura«. Svojo slavo, svojo moč so lahko zlorabljali, ker so lahko vedno računali na zaščito, ki jo zagotavlja moč slave. S tem so kakopak le potrdili, da umetnine ni mogoče ločiti od umetnika.

Tisti, ki pravijo, da je umetnino mogoče ločiti od umetnika, pa pozabljajo še nekaj: da je to natanko logika, na katero se sklicujejo bogataši in politiki, ki računajo, da jim bo družba – s sodišči vred! – pri kriminalu in korupciji pogledala skozi prste, ker so uspešni in ker naredijo »veliko dobrega«. Ker sem bogat, uspešen in slaven, me morate oprostiti! To je logika, s katero se bogataši in politiki vedno izmažejo – logika, ki legitimira njihove zločine, prestopke in pregrehe.

Kaj torej: si splača ogledati novi film Woodyja Allena? Se splača prebrati novi roman Petra Handkeja? Absolutno – predvsem zato, da vidite, kako sta tokrat opravičila svojo izprijenost.