Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret

Primož Bezjak, igralec, ki ni nikoli prehitro zadovoljen s končnim rezultatom

PORTRET

Primož Bezjak (1977) ni velik ljubitelj intervjujev. Tudi po letih navzočnosti na gledališki sceni in filmskih vlog, ki so s seboj prinesle večjo pojavnost v medijih, sebe ne dojema kot javno osebo in je včasih v zadregi, ko se mora izreči o določeni tematiki. »Razmišljam o tem, kaj je relevantno, na kaj bi moral opozoriti ... potem ugotovim, da je relevantno vse, toda, po drugi strani – kdo pa sem jaz, da bi lahko govoril? (smeh)«

Toda kadar govori, govori tehtno. Pred časom je za Mladino na primer kritično spregovoril o devetih letih, ki jih je preživel kot samozaposlen v kulturi. »Vseeno pa je bila v času, ko sem delal na neodvisni sceni po projektih, ta scena v veliko boljšem stanju kot zdaj. Zdi se mi, da jo želijo zdaj preprosto izbrisati. Da torej ne gre le za nevednost in ignoranco kulturne politike, temveč za načrtno delovanje proti neodvisni sceni,« je neposreden. Če se ravnamo samo po trgu in gledalcih, pravi, lahko gledališča, ki niso zasebna, v repertoar uvrščajo le še predstave, ki zabavajo oziroma od gledalca ne zahtevajo nobenega mentalnega napora, kajti generalno je to tisto, kar zanima največji delež občinstva. »Neoliberalna paradigma pravi: če nekaj ni sposobno preživeti na trgu, nas pač ne zanima. Toda po drugi strani potrebujemo tudi predstave, skozi katere prevprašujemo svoje razmišljanje in niso samo zadovoljevanje gonje po sreči. To, da si ves čas proaktiven, je seveda vsakodnevna bitka, s sabo in svetom. In če tega ne počneš, imaš lahko hitro občutek, da so spremembe, ki se dogajajo v družbi, napačne, tako oddaljene od tebe, da tega ne razumeš.«

Zaradi tega je najbrž marsikomu trn v peti tudi Slovensko mladinsko gledališče, kjer je Bezjak že deset let zaposlen in ki velja za najbolj progresivno gledališče v našem prostoru. Režiser Oliver Frljić je zaradi poskusov medijske diskreditacije vodstva ustavil delo pri predstavi Tak silen vzlet se siloma konča, v kateri bi moral nastopiti tudi Bezjak (nedavno smo ga lahko gledali v predstavi Nasprotje stvari, ki gledalca sooči z mentaliteto fašista). »Mladinsko gledališče je res profilirano gledališče, a mislim, da je ravno s profilacijo dobilo novo občinstvo. Seveda je treba razumeti, da je občinstva v osnovi manj, če se gledališče nekam usmeri, a to se mi ne zdi slaba stvar. Poleg tega pa je danes v Ljubljani veliko več kulturne ponudbe kot pred desetimi leti in občinstvo se je pač razpršilo,« meni igralec, ki ga poznamo tudi po filmskih vlogah. Nazadnje v televizijskem filmu Skupaj (2018) Marka Šantića o homoseksualnem razmerju; njegovega partnerja je zaigral pokojni Jernej Šugman. Film bo letos na ogled na Festivalu LGBT-filma, nastal pa je kot odziv na padec referenduma o družinskem zakoniku, ki je šokiral tudi Bezjaka. »Okolico dojemaš po svojem socialnem mehurčku, ki se mu zdi to, da mora biti ta zakonik sprejet, povsem samoumevno, potem pa referendum pade in spoznaš, da v resnici živiš v popolnoma drugačnem svetu. Zame je bila vloga v Skupaj ravno zaradi tega zelo velika odgovornost. Veliko sem se pogovarjal z ljudmi z LGBT-scene: s kakšnimi situacijami, v katerih so diskriminirani, se vsakodnevno srečujejo, medtem ko ostali sploh ne razmišljamo o tem.« Da je pot do odprte, sprejemajoče družbe še dolga, je pokazal tudi nedavni napad na ljubljanski LGBT-klub Tiffany. »Sam nikakor ne morem razumeti, kako lahko kdo misli, da ga nekdo, ki je drugače spolno usmerjen, sploh ogroža,« pravi Bezjak. »Kako lahko nekdo z manj pravicami ogroža nekoga z več pravicami?«

Z veseljem bi nastopil še v kakšnem filmu, a se včasih boji, da »postaja starejša generacija, ki za filme ni več zanimiva. (smeh)« »Poleg tega sem pri projektih perfekcionist. In morda je za koga to, da se ukvarjam tudi z ostalim, ne le s tem, kako bom sam zasijal v neki vlogi, vtikovanje v nekaj, kar v resnici ni moje delo ...« Vendar drugače ne zna. »Moti me, ko se ljudje prehitro zadovoljijo s končnim rezultatom. Saj kdaj se zgodi, da vložiš sto odstotkov, pa končni izdelek še vedno ni dober, toda ko se začne to kontinuirano dogajati, se je morda treba zamisliti.«

Skupaj s Katarino Stegnar in Brankom Jordanom je še vedno aktiven v enem vodilnih kolektivov na področju scenskih umetnosti pri nas, Beton Ltd.; decembra jih čaka vmesni projekt, ki spada v njihov nemški cikel. Doslej so izpeljali predstavi Ich kann nicht anders in Große Erwartungen, Mahlzeit bo vmesna postojanka, naslednje leto pa sledi še Hoppla, wir leben. Pri Mahlzeit bo poudarek na glasbi. »Ker se je v dosedanjih projektih delala izredno dobra glasba, smo prišli na idejo, da bi naredili izbor najboljše glasbe in izdali album, ob tem pa pripravljamo vizualno-glasbeni dogodek v Stari elektrarni. V zadnjem času sem veliko časa preživel v studiu na vajah z glasbeniki in res se že veselim, da vidim, kako bo projekt izpadel.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.