Marcel Štefančič jr.

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

Dirkaški filmi niso kaj prida napredovali

Izzivalca, Ford v Ferrari, 2019, James Mangold

zadržan +

Bilo je nekoč v La Mansu.

Pompozni, rahlo karikirani Henry Ford II (Tracy Letts), veliki boss avtomobilske korporacije Ford, vnuk originalnega Henryja Forda, leta 1966 sklene, da bo zjebal Ferrarija, ki neprestano – iz leta v leto – zmaguje na prestižni dirki “24 ur Le Mansa”, s čimer ustvarja vtis, da je boljši – kakovostnejši, trpežnejši, hitrejši, bolj frajerski in bolj hipsterski, če hočete – od Forda. Ford trpi, II trpi, brend trpi, Amerika trpi. In ja, tudi delničarji trpijo. Kar je nezaslišano in nedopustno: Ford je vendarle avtomobilski gigant, gospodar tekočega traku, Ferrari pa je le mali, garažni butik. Poleg tega Enzo Ferrari (Remo Girone) tudi jezika in sika in žali, tako da je Fordov srd še večji. Dirka v Le Mansu bo priložnost, da korporacija odpihne garažo – in da Amerika Evropi pokaže, kdo je glavni.

Gledalec je v čudnem položaju: za koga naj navija? Za Forda – vsemogočno korporacijo, ki je v Le Mansu večna luzerka? Ali za Ferrarija – večnega zmagovalca Le Mansa? Tako kot je nemogoče navijati za korporacijo, je nemogoče navijati za nekoga, ki stalno zmaguje. Toda Ferrari uteleša neodvisnega duha, kar pomeni, da je zanj vendarle mogoče navijati. Ne nujno. Kajti vmes prideta avtomobilski dizajner Carroll Shelby (Matt Damon), sicer nekdanji dirkač (in zmagovalec Le Mansa – z Aston Martinom), in temperamentni, nepredvidljivi dirkaški as Ken Miles (Christian Bale), vojni veteran, ki ju najame Ford in ki postaneta pravi utelešenji neodvisnega duha. Miles in Shelby ne skrivata, da se jima korporativna logika upira – ideje Fordovega marketinga ju odbijajo, Shelby pa jasno pove, da “dirk ne zmagujejo komiteji”, še manj kakopak korporacije in aparatčiki v lepih, dragih oblekah, temveč genialni, pogumni posamezniki, ki imajo the right stuff, ki obvladajo “hojo po robu” – in ki še vedo, kaj je to ameriški sen. Tekma med Fordom in Ferrarijem, ki jo obljublja naslov filma (Ford v Ferrari, Ford proti Ferrariju), je drugotna – v ospredje stopi tekma med Fordom in duom Shelby- Miles, med korporacijo in neodvisnima, podjetnima, zagonskima genijema, med Sistemom in Upornikom, med Mašino in Človekom.

Miles in Shelby, nonkonformista, auteurja, ki nočeta, da jima Studio pokvari Film (njun GT40 Mark I je res hit), sta po malem Cole Trickle (Tom Cruise) in Harry Hogge (Robert Duvall) iz Scottovih Dnevov grmenja, po malem pa Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) in Cliff Booth (Brad Pitt) iz Tarantinovega Bilo je nekoč v Hollywoodu, le da Hollywood zamenja Le Mans, kjer tu in tam kakega izmed tistih starih, smešnih, zaobljenih dirkalnikov dobesedno razstreli, kakega pa izstreli, toda film Izzivalca, ki se – tako kot sam Le Mans ’66 – konča z bizarno kombinacijo twista, antiklimaksa in absurda, ne izgleda kot retro nadaljevanje Hitrih in drznih, temveč kot igrana, “inspirativna”, za svoje dobro preveč wikipedična verzija Adams-Carollovega dokuja The 24 Hour War (2016), ki je popisal vojno med Fordom in Ferrarijem, obenem pa tudi kot hommage dobi, ko je bil avto nedvoumni kralj, ko so imeli dirkači status osvajalcev daljnjih svetov in ko je bilo na dirkah povsem logično, da kdo umre, in dirkaškim filmskim klasikam s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, Peklenski stezi Indianapolisa (s Paulom Newmanom), 24 uram Le Mansa (Steveom McQueenom) in Grand Prixu (z Jamesom Garnerjem), ki je leta 1966 pionirsko briljiral s split-screenom in ki so ga prikazovali v cinerami. Dirkaški filmi od tedaj niso kaj prida napredovali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.