Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf, ki je pol inženir in pol umetnik

PORTRET

Ko je bil Aleksander Vujović (1985) v najobčutljivejših letih, se je za otroka presenetljivo veliko selil: zar adi nar a ve poklica staršev, predvsem očeta oficirja, je že do šestega leta zamenjal tri lokacije v Ljubljani, kjer je bil rojen, se zatem preselil v manjši kraj v bližini Beograda, sledili pa sta še selitvi v Beograd in Kragujevac in nazaj v Ljubljano. »Vmes je bilo še nekaj manjših premikov, kratek čas sem na primer preživel v Tolminu, od koder izvira moja mama.« Čeprav so selitve navadno povezane s stresom, sta v njegovem primeru iz pogoste menjave okolja izšli dve pozitivni stvari: prva je ta, da je ves čas preklapljal med dvema jezikoma, kar mu je na splošno pomagalo pri razvijanju divergentnega mišljenja, hkrati pa bivanje v različnih okoljih prepoznava kot enega od vzgibov za to, da ga je začel zanimati prostor. »Vedno sem se spraševal, zakaj je neko okolje drugačno kot drugo. Zakaj je neka kavarna drugačna od tiste, kamor sicer hodim, zakaj se nekje počutim dobro in kaj me v prostoru moti; kako lahko že minimalni posegi spremenijo človekovo dojemanje in odnos do prostora? Oblikovanje prostora v širšem kontekstu, bodisi je to postavitev dveh miz in kavča bodisi stavbe ali naselja: to me je od nekdaj zanimalo.« Študij arhitekture se je zdel logična izbira, četudi se je nekaj časa zgledoval po starših in na začetku gimnazije razmišljal o študiju ekonomije ali obramboslovja. »Potem pa sem se moral soočiti z izbirnimi predmeti in skupaj še z dvema sošolcema povzročil preglavice, ker smo si izbrali kombinacijo fizike in umetnostne zgodovine.

Zaradi nas so morali na novo sestavljati urnik, saj nihče ni pričakoval, da si bo kdo izbral to dvoje hkrati. Ampak takrat sem si rekel – če te zanima tako naravoslovje kot umetnost, zakaj ne bi šel študirat nečesa, kar združuje oboje? In temu najbližja je arhitektura. Si inženir, hkrati pa umetnik.« Dodaja, da ti izobrazba, ki jo pridobiš na fakulteti za arhitekturo, poleg tega omogoča, da deluješ na zelo širokem področju, od grafičnega oblikovanja do prostorskega načrtovanja. Tudi sam počne nekaj podobnega: kot asistent je zaposlen na Fakulteti za arhitekturo (pred tem je bil nekaj časa samozaposlen v kulturi), njegove razmisleke o prostoru objavljajo različni mediji, kot arhitekturni projektant pa najraje dela pri prenovi že obstoječe arhitekture. »Trenutno prenavljam manjšo ulico na ljubljanskih Prulah in apartma na obali. Arhitekti si načeloma radi postavljamo spomenike v smislu novogradenj, ki naj bi stale za večno. Kar je seveda iluzija. V dvajsetem stoletju je bilo zgrajenega največ v celotni zgodovini človeštva, tudi pri nas. Ne pravim, da ni bilo zgrajeno veliko dobrega, vendar pa tudi nepremišljenega in slabega. In celo tisto, kar je bilo dobro, se sčasoma postara ali pa se pojavijo potrebe po drugi funkciji. Zato mislim, da je treba posegati bolj po popravilu, prenovi, adaptaciji in nadgradnji.«

Vujović je tudi velik ljubitelj gledališča: v poseben užitek mu je po ogledu predstav razmišljati o njihovi vsebini, pa tudi o tem, kako je kaj na odru izvedeno. »Pred leti se je na nekem druženju v Drami povsem slučajno zgodilo, da me je režiserka Nina Šorak nagovorila k sodelovanju pri svoji predstavi In kaj naj zdaj z vsemi temi knjigami? v vlogi scenografa. Kasneje so sledili novi pozivi, moje zanimanje za scenografijo pa traja še danes.« Potem ko je bil pri osmih uprizoritvah (med drugim Zborovanju ptic v Gledališču Glej in Fiziki žalosti v Anton Podbevšek Teatru) odgovorni scenograf, se je odločil za dve asistenci: s scenografom Brankom Hojnikom in režiserjem Tomijem Janežičem je sodeloval pri predstavi še ni naslova, ki je na letošnjem Borštnikovem srečanju prejela nagrado za najboljšo uprizoritev pretekle sezone, asistent scenografije pa bo tudi pri predstavi Sinja ptica, ki jo ponovno režira Tomi Janežič; premiera bo 30. decembra v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Poleg tega dela tudi pri predstavi Paloma (since 1973) v Slovenskem mladinskem gledališču, magistrskem delu režiserke Brine Klampfer, v kateri med drugim igrajo Janez Škof, Stane Tomazin in Tamara Avguštin, Vujović pa je se je prvič preizkusil tudi kot soavtor besedila. Scenografija je zanj dobrodošla protiutež klasičnim arhitekturnim projektom. »Že kot študent sem veliko presedel po arhitekturnih pisarnah, kjer sem se naučil poklica. A tam se veliko ukvarjaš z rutinskimi risarskimi in birokratskimi postopki ... Od trenutka, ko se projekt nastavi, zriše, se prebije skozi komunikacijo z naročnikom in papirologijo ter se začne udejanjati, te marsikaj mine. V gledališču pa je proces krajši, realizacija hitrejša, odziv takojšen in preskok na naslednji projekt hitrejši. Obenem teater zahteva več čustvene vpletenosti, ki te lahko hitro preplavi in izčrpa. Vedno pomembnejša pa se mi zdi tudi selekcija dela. Zanimajo me predstave, ki odpirajo prava vprašanja: te so tiste, ki jih rad gledam in pri katerih rad sodelujem.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.