Portret / Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf, ki je pol inženir in pol umetnik

Ko je bil Aleksander Vujović (1985) v najobčutljivejših letih, se je za otroka presenetljivo veliko selil: zaradi narave poklica staršev, predvsem očeta oficirja, je že do šestega leta zamenjal tri lokacije v Ljubljani, kjer je bil rojen, se zatem preselil v manjši kraj v bližini Beograda, sledili pa sta še selitvi v Beograd in Kragujevac in nazaj v Ljubljano. »Vmes je bilo še nekaj manjših premikov, kratek čas sem na primer preživel v Tolminu, od koder izvira moja mama.« Čeprav so selitve navadno povezane s stresom, sta v njegovem primeru iz pogoste menjave okolja izšli dve pozitivni stvari: prva je ta, da je ves čas preklapljal med dvema jezikoma, kar mu je na splošno pomagalo pri razvijanju divergentnega mišljenja, hkrati pa bivanje v različnih okoljih prepoznava kot enega od vzgibov za to, da ga je začel zanimati prostor. »Vedno sem se spraševal, zakaj je neko okolje drugačno kot drugo. Zakaj je neka kavarna drugačna od tiste, kamor sicer hodim, zakaj se nekje počutim dobro in kaj me v prostoru moti; kako lahko že minimalni posegi spremenijo človekovo dojemanje in odnos do prostora? Oblikovanje prostora v širšem kontekstu, bodisi je to postavitev dveh miz in kavča bodisi stavbe ali naselja: to me je od nekdaj zanimalo.« Študij arhitekture se je zdel logična izbira, četudi se je nekaj časa zgledoval po starših in na začetku gimnazije razmišljal o študiju ekonomije ali obramboslovja. »Potem pa sem se moral soočiti z izbirnimi predmeti in skupaj še z dvema sošolcema povzročil preglavice, ker smo si izbrali kombinacijo fizike in umetnostne zgodovine.