Marcel Štefančič jr.

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

Jaz sem Frenk

Jaz sem Frenk, 2019, Metod Pevec

zadržan

Slovenski Ojdip.

“Slovence je treba enkrat za zmeraj razdelit. Vse levičarje je treba preselit na sever, vse desničarje na jug. Vmes pa kitajski zid. Ljubljana pa žal – po berlinskem vzoru. Zahodna in vzhodna. Nobene sprave ne rabmo – sam kitajski zid,” pravi Frenk (Janez Škof). Pravkar se je vrnil iz tujine, zato mu je vse jasno, zato hoče imeti o vsem svoj prav in zato je poln modrosti. Če ne dahne: “Danes niti nogometna žoga nima več duše.” Potem dahne: “Delo je generično bistvo človeka.” V Izraelu je živel v kibucu, a je odšel, ker so ga privatizirali. “Kibuc, to je matična celica komunizma!” V Izrael je odšel zato, da bi lahko še naprej živel v socializmu – v preteklosti. Ko se vrne v Tržič, izvemo, da je njegov oče zafural Peko, umrl pa “na vrhuncu” (očitno sredi fuka z najstnico za 100 evrov), in da njegov brat (Valter Dragan) – tranzicijski profiter z “veliko prazno hišo” in lepo zadeto ženo (Katarina Čas) – izkorišča “nevidno” delovno silo. Ja, tako kot v Šmidovi Anini proviziji, Košakovem Stanju šoka in Möderndorferjevem Infernu se tu zgrnejo vse topike s časopisnih naslovnic: privatizacija, stečajni upravitelj, ki nič ne more, agencije za zaposlovanje, neplačevanje nadur in socialnih prispevkov, “banda lopovska”, ki je “vse zajebala”, celo “dokument, ki lahko ogrozi eno močno politično opcijo”.

Film kopiči zgodbe z naslovnic, kot bi hotel reči: Vidite, štekam! Zato si tudi nenehno čestita, ker je kataloško obkljukal vse “prave” časopisne naslove in ker “šteka”. Zakaj slovenski filmi s takšno vnemo in tako nesubtilno recitirajo in reciklirajo reči, ki jih vsi vemo, zakaj nas skušajo torej presenetiti in impresionirati – nemara že kar šokirati – z rečmi, o katerih v 24-urnem medijskem ciklusu poslušamo in beremo noč in dan, ni jasno, še toliko bolj, ker slovenski filmi bitko s slovenskimi mediji vedno znova izgubijo – slovenski filmi so precej slabši mediji od slovenskih medijev. Frenk vse prepričuje, da je bilo nekoč vse bolje, bolj veselo, da so bili bolj srečni – včasih zaigra na staro harmoniko, okrog se vozi s starim mopedom, obiskuje stare place in preži na ljudi, s katerimi bi se lahko spominjal dobrih starih časov. Kar pomeni, da se tudi domov vrne le zato, da bi lahko še naprej živel v preteklosti. Preteklost ga je tako paralizirala, da se mu prihodnost, v kateri bi lahko delavci revolucionirali svoje življenje, ne zdi nujna – vse najboljše in najlepše se je že zgodilo v njegovi mladosti. Ker se je vse najboljše in najlepše že zgodilo v njegovi mladosti, je prihodnost nesmiselna, zato vsi – s Frenkom vred – le stokajo in javkajo. Nič, Jaz sem Frenk je slovenski film, ki delavca infantilizira in v katerem se vse najboljše in najlepše zgodi, še preden se film sploh začne. Obenem pa Frenk nenehno histerično ponavlja, da noče imeti nič z očetom in da ga je pokopal, ko je bil star 12 let.

Frenk je obtičal v preteklosti – v ojdipovem kompleksu. Z delavci se solidarizira le zato, ker tako zelo sovraži svojega očeta – njegov utopizem je prežet s patetično ojdipsko navlako. Po eni strani sicer spominja na Petra Zmazka, ki se v Stanju šoka leta 1996 po desetih letih zbudi iz kome, misleč, da socializem še vedno obstaja, po drugi strani pa spominja na “uporniškega” Petra, ki mu partizanski, avtoritativni, karizmatični oče – Boris Cavazza – v Vrhovčevih Letih odločitve “pospravi” mamo in pofuka vse punce. In ja, služkinji Leni, Petrovi muzi, za nameček razbije še šparovček. Tudi v filmu Jaz sem Frenk razbijejo šparovček – na zapuščinski razpravi se izkaže, da je imel Frenkov oče v neki švicarski banki parkiranih 9 milijonov evrov. Kar je lepa priložnost, da Frenk oznani, da noče imeti “nič z očetovim denarjem”. Še huje: “Raje se ubijem, kot pa bi bil milijonar!” Ta epizoda z očetovimi skrivnimi milijoni je povsem odveč – film skuša le še enkrat “dokazati”, da je Frenk čist, dober in pošten. To je prej “dokazal” že stokrat. Nič čudnega, da razkritje očetovih milijonov ni dramatični preobrat, temveč le non sequitur. Sploh pa: koga briga čist, dober in pošten filmski lik? Saj ne kandidira za slovenski parlament. Ko je Frenk odšel, pravi Milka (Mojca Partljič), Frenkova Leni, so začeli po mestu govoriti, da je prestopil v islam, da ima dolgo brado in nož za pasom. Res škoda, da ni prestopil v islam – to bi bil film!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.