Marcel Štefančič jr.

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

Parazit

Gisaengchung, 2019, Bong Joon-ho

Živela neenakost!

Korejski Parazit, zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu, se dogaja v kapitalizmu. V svetu strašne ekonomske neenakosti. V svetu dirke navzdol. V svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev. Je kaj bolj distopičnega od kapitalizma? Ne. In v tem distopičnem svetu – svetu strašne ekonomske neenakosti, dirke navzdol in zmagovalcev – se dogaja Parazit, ki ga je posnel veliki Bong Joon-ho, avtor sodobnih klasik, kot so Spomini na umor, Gostitelj, Mati, Okja in Ledeni vlak. Če ste jih videli, potem veste, da vas čaka nekaj nepredvidljivega, lucidnega, temeljitega, kinetičnega in alternativnega, distopičnega.

Na eni strani so poraženci – korejska družina, ki živi v temni, kužni, slumovski kleti, na dnu. Revni so, obubožani, brezposelni. Preživljajo se tako, da zlagajo škatle za pice. Malce potegnejo na Koreedove Tatiče. Na drugi strani pa so zmagovalci – družina direktorja, ki živi v razkošni, sončni, brezhibni modernistični vili, nekje zgoraj. Bogati so, brez skrbi. Malce potegnejo na italijansko bogataško družino, v katero se v Pasolinijevi Teoremi infiltrira “parazitski” Terence Stamp. Spodnji družini pomežikne sreča, ko se sin, Ki-woo (Choi Woo-sik), z lažmi infiltrira v zgornjo družino – dela se, da je učitelj. A ne ostane le pri tem: za učiteljico umetnosti v zgornjo družino najprej spravi svojo sestro (Park So-dam), potem pa še svojo mater (Chang Hyae-jin) za hišno oskrbnico in očeta (Song Kang-ho) za šoferja. Zakaj bi živeli v kleti, če pa lahko živijo v palači? Zakaj bi živeli spodaj, če pa lahko živijo zgoraj? Člani spodnje družine se kakopak pretvarjajo, kot da se sploh ne poznajo, zgornja družina pa jim takoj nasede. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker so vsi skupaj v nekem smislu isti. Tako kot  je morala zgornja družina nekoga izriniti in ponižati, da bi bila zgoraj, to stori tudi spodnja družina – prejšnjega šoferja in prejšnjo hišno oskrbnico spravi na cesto. In že se znajde zgoraj – v palači zgornjega razreda, zavita v njegov glamur.

Kapitalizem, ta ledeni vlak, je krut in poguben, a obenem tudi privlačen: vedno lahko koga preskočiš, izrineš in ponižaš, vedno si lahko koga podrediš, vedno je lahko kdo pod tabo. Lahko si še tako reven, pa je še vedno kje kdo, ki je revnejši. In Parazit, v katerem se ljudje, ki sodijo v isti razred, izrivajo in ponižujejo s takšno darwinistično vnemo, pokaže, da je kapitalizem ta, ki to grozljivo ekonomsko neenakost in boj za golo preživetje naturalizira, ali bolje rečeno – kapitalizem poskrbi, da to, da se ljudje delijo na gospodarje in hlapce, izgleda kot nekaj povsem naravnega, samoumevnega in sprejemljivega. (tudi v Kinodvoru)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.