Marcel Štefančič jr.

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

Animateka

Festival nepričakovanega.

Lastovke iz Kabula

Lastovke iz Kabula

Ko mali Jakob ostane sam doma, na svoje veliko presenečenje – no, na svojo veliko grozo – ugotovi, da bodo v parku, ki se razteza v predmestju Rige, postavili nebotičnik, ki bo kakopak vse spremenil. Ljudje se bodo odselili, kapital bo vse preoral in prekopal (okej, “renoviral” in “izboljšal”), skupnosti, v kateri se vsi poznajo, bo konec. Sosesko čaka gentrifikacija, ki jo skuša Jakob s sestrično Mimi in govorečimi – še kako čutečimi – psi preprečiti.

Tako se odvrti latvijski animirani film Jakob, Mimi in govoreči psi (Edmund Jansons), ki počne to, česar od animiranih filmov običajno ne pričakujejo – problematizira gentrifikacijo. In letošnja Animateka – 16. Mednarodni festival animiranega filma – bo med 2. in 8. decembrom v Ljubljani (Kinodvor, Kinoteka, Stara elektrarna) zavrtela kopico animiranih filmov, ki počnejo natanko to, česar od njih ne pričakujejo. Ali bolje rečeno: Animateka bo potrdila, da lahko od animiranih filmov pričakujemo nepričakovano, pa ne le v kratkih, eksperimentalnih, temveč tudi v celovečernih, ki jih bo na voljo kar nekaj.

Funan (Denis Do) pokaže, kako so Rdeči kmeri Kambodžo poslali v leto nič ter jo prelevili v polja smrti, okrutnosti, represije, trpljenja, lakote, prisilnega dela, prevzgoje, Lastovke iz Kabula (Zabou Breitman & Eléa Gobbé-Mévellec) pa pokažejo, kako so talibani Afganistan prelevili v tiranijo – ukinili so svobodo, univerze, umetnost in vse ženske pravice, zaprli kina, uvedli “red” (šeriatsko pravo), obnovili “tradicijo”, ustavili zgodovino, ustoličili represijo in mizoginijo, ženskam predpisali burke, “grešnice” pa podvrgli štadionskim eksekucijam s kamenjanjem.

Tu lahko torej vidite, kako izgleda, ko moški sklenejo, da bodo neko deželo naredili spet veliko, kar lahko vidite tudi v filmu Tito in ptice (Gabriel Bitar, André Catoto & Gustavo Steinberg), v katerem Brazilijo paralizira halucinantna pandemija strahu, paranoje in groze, ki jih podžiga nova skrajno desna oblast. Strah je viralen in nalezljiv. Bolj ko so ljudje prestrašeni, bolj so vodljivi. In če jih skrajna desnica prestraši s kriminalom, se bodo preselili v drage varovane soseske, s katerimi bajno profitirajo neoliberalne elite, sponzorke skrajne desnice. Rešitev je 10-letni Tito, ki ve, da strah razširjajo “ideje” – strupene ideje, neoliberalne ideje, ki so okužile Brazilijo (in ves svet).

Igrani filmi si niti psa ne upajo povoziti, toda v Maroninem fantastičnem popotovanju (Anca Damian) pes umre! In potem – kot truplo v Wilderjevem Bulvarju somraka – pripoveduje zgodbo o svojem življenju in svojih gospodarjih. V Buñuelu v labirintu želv (Salvador Simó) vidimo, kako je Luis Buñuel leta 1932 – po šokantnem Andaluzijskem psu in škandalozni Zlati dobi – v zakotnem španskem hribovju Las Hurdes, kjer ljudje živijo od reje sirot, z loterijskim denarjem snemal doku Zemlja brez kruha. Igranih filmov to ne zanima. In lepo prosim – težko boste našli resen in dober igrani film o tem, kako oblast korumpira, zato Slavna medvedja zasedba Sicilije (Lorenzo Mattotti), posneta po kultni otroški knjigi Dina Buzzatija, z veseljem stori to, česar se od animiranih filmov ne pričakuje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.