Borka

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

DJ Shadow: Our Pathetic Age

2019, Mass Appeal

+ +

DJ Shadow se je precej zgodaj v karieri ujel v lastno past. Njegov prvenec, ki je bil mišljen kot eksperiment, vaja v tehniki ali preprosto odvod, je postal tako nepričakovano uspešen, da ga je popolnoma popredalčkal v ne čisto pravi oddelek. Leta 1996 izdana plošča Endtroducing do danes pomeni enega najpomembnejših prelomov in spomenikov ne le tehniki, ampak estetski paradigmi in celo ideološki plati semplanja. Nastal je kot čisti kolaž gradiva, ki ga je Shadow mukotrpno rezal in lepil z vinilk nepreglednega izvora. Bil je mejnik fenomena »zvokoplenjenja« (plunderphonics).

A Shadow je v resnici želel snemati zvočno sodobne, pretežno raperske projekte. Status genialnega kolažerja ga je hitro začel utesnjevati, to se je kazalo v neenotnosti plošč, ki so sledile. Posnetki na njih so vlekli v več smeri hkrati: v smer velikih pričakovanj prepoznavne sempladelije, v smer sodobnih bengerjev in v smer vokalnih, raperskih kosov. No, pa tudi v smer kitarskih, indie in rockovskih dodatkov, ki so prišli posebej do izraza pri prvencu projekta UNKLE, torej Shadowovem sodelovanju z vodjo njegove tedanje založbe Mo’ Wax, Jamesom Lavellom. Na kratko: Shadow je na svoje albume praviloma tlačil preveč.

Sedaj napako ne le ponavlja, ampak jo popolnoma radikalizira z dvojnim albumom Our Pathetic Age, z uro in pol zvočne zmede, razdeljene na prvi, instrumentalni del in drugi del sodelovanj z nepregledno množico raperjev. Še več, na prvi, prevladujoče zvočno sintetično hladni polovici poseže po tako generični zvočni malhi, aranžmaje pa tako drobi in obrača, da si stežka sploh zapomnimo, kaj smo ravnokar poslušali. Zraven stlači tudi posnetek čistega ritmičnega bombardiranja, ki mu sledi nekakšen orkestralni kontrapunkt.

Na plošči Our Pathetic Age se prgišče domiselnega semplanja, lucidnih rim in trgajočih gruvov izgubi v ekstremizmu nabora zvokov in gostov, razvlečenih aranžmajev ter v banalnosti sporočila.

Na plošči Our Pathetic Age se prgišče domiselnega semplanja, lucidnih rim in trgajočih gruvov izgubi v ekstremizmu nabora zvokov in gostov, razvlečenih aranžmajev ter v banalnosti sporočila.
© Arhiv založbe

V drugem, vokalnem delu neizprosnost hipnega preskakovanja od ene napol izdelane zamisli k naslednji končno izpuhti, zvrstijo se znani raperji (Run The Jewels, De La Soul, Pusha T, Nas, del druščine Wu-Tanga ...) in precejšnji anonimneži (Infamous Taz). Da pa vse skupaj le ne bi delovalo preveč albumovsko koherentno, povleče še eno čudno potezo in med konkretna udarca rapa vrine nekaj popolnoma drugačnega – posnetek ušesu prijetnega novega disca s Samom Herringom, pevcem zasedbe Future Islands, ki za ta odlomek prispeva svoj glas.

Our Pathetic Age je natlačenka, ki se je redila in redila brez kančka samorefleksije. Prgišče domiselnih rešitev semplanja, lucidnih rim in trgajočih gruvov se preprosto izgubi v ekstremizmu nabora zvokov, razvlečenih aranžmajev, nabora gostov in v banalnosti sporočila plošče. Morda pa je bil prav to Shadowov namen: mučno, načrtno pretirano obsežno, nepovezano, dve šolski uri dolgo predavanje iz vsega njegovega, nesporno bogatega produkcijskega znanja v »naši patetični dobi« hipnega potrošništva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.