Grega Repovž

Grega Repovž

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Nato je seveda mrtev!

Prav neverjetno je, kakšnega zgražanja je še vedno deležen predsednik francoske republike Emmanuel Macron zaradi izjave, da je Nato možgansko mrtev. Pustimo zdaj za trenutek ob strani, kaj si dejansko mislimo o Natu in tudi o tem, da je Slovenija članica te vojaške zveze. Kaj je sploh rekel Macron? Najbolj je seveda zabolela naslednja obrazložitev: da tako misli zato, ker je Turčija, po številu prebivalcev druga največja članica Nata, oktobra napadla sirske Kurde, zaveznike Natovih držav v boju proti Islamski državi. Ob čemer je jasno, da Turčija tega koraka ni naredila sama, saj je bil napad zelo očitno – kljub uradnemu čudenju ameriške administracije – usklajen z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Prvi korak je bil pač umik ameriških čet, nato je sledil turški blitzkrieg, Amerika pa se je nato blagohotno priključila mednarodnemu ogorčenju in od turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana zahtevala, naj prekine napade – seveda dejansko šele po tem, ko je slednji svoje cilje že dosegel. In Macron je po tem zaigranem disputu med Trumpom in Erdoganom rekel, da je to zavezništvo dejansko možgansko mrtvo.

Seveda ima Macron prav. Kaj bo naslednja stvar, ki jo bodo članice Nata, s Slovenijo vred, morale požreti? Če torej zavezništvo kljub navedenemu ni vprašljivo, kot je v svojem nastopu na Natovem srečanju v Londonu zagotavljal tudi slovenski premier Marjan Šarec, si je treba postaviti eno samo vprašanje: Je bila Slovenija kot članica Nata obveščena, da bo druga članica Nata izvedla etnično čiščenje Kurdov na sirski strani turško-sirske meje? Ne? No, posvetovanje z drugimi članicami je kot dolžnost članic zapisana v ustanovni listini Nata. Če torej zaradi tega ne protestira nihče razen Macrona, je naša dolžnost, da sklepamo, da so bile države Nata, torej tudi Slovenija, obveščene o turških namerah in da so se odločile, da jih bodo tolerirale. In če je Nato res tako nepotreben kritike, mar lahko sklepamo, da so se ZDA posvetovale s preostalimi članicami, ko so se odločile za izstop iz mednarodnega jedrskega sporazuma z Iranom?

Ne Turčija ne ZDA se seveda niso ozirale na druge članice Nata. Zakaj? Ker ga ne jemljejo resno. Za ZDA in Turčijo je pač Nato že dolgo klinično mrtev – in državama je tudi malo mar, če delujeta v nasprotju z njegovimi pravili.

A lahko vsaj poskusimo razumeti pragmatični razmislek, ki je prisoten skoraj v vseh vladah zavezništva: v večini držav se zavedajo, da ima Amerika trenutno zelo nepredvidljivega in vprašljivega predsednika. Vsi torej nekako mencajo in upajo, da bo v Trumpovem obdobju nastalo čim manj škode (za njihove države), upajo, da bo Trumpovo obdobje čim manj škodovalo tudi mednarodni skupnosti, dolgoletnemu čezatlanskemu zavezništvu (pri čemer ne mislimo zgolj na Nato) in da se bo to obdobje nekoč pač končalo, nato pa se bo vse vrnilo v »prave« tirnice. Da bo torej čas zacelil rane.

Ta kalkulacija pa se nikoli ne izide. Ni se izšla niti, ko so prav te članice Nata nekajkrat povozile Varnostni svet Združenih narodov – iz podobnih razlogov in zaradi pritiskov iste države. No, danes Združeni narodi nimajo več nobenega vpliva, nobene moči – so klinično mrtvi. A dokončen žebelj v krsto Združenih narodov je bil zabit leta 2003, ko je skupina držav (Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija) podpisala tako imenovano vilensko izjavo, v kateri so vnaprej ugotavljali, da so jih dokazi, ki jih je šele dva dni kasneje v Varnostnem svetu Združenih narodov predstavil Colin Powell, prepričali. Vilenska izjava seveda ni bila napisana v Litvi, ampak v Beli hiši. Posledica je znana: danes so Združeni narodi in z njimi Varnostni svet manj pomembni od evrovizijske popevke. In to se je dejansko zgodilo tudi Natu. Le da si nihče noče priznati.

Zato bi morali Macronove besede resno vzeti najprej tisti, ki dejansko verjamejo v Nato in njegovo potrebnost. Ne gre več za to, ali kdo verjame v Nato ali ne, ampak da si tisti, ki danes v strahu pred Trumpovo Ameriko in Erdoganovo Turčijo (zaradi beguncev, ki jih slednji ne spusti naprej v Evropo) preračunljivo tolerirajo uzurpacijo mednarodnega prava in pravil, na dolgi rok uničujejo vsakršno kredibilnost. Kako bodo te države še zahtevale kakšne mednarodne standarde na področju človekovih pravic, ko pa na primer svojim zaveznicam v Natu danes tolerirajo huda kršenja teh standardov? Res lahko članice Nata kažejo s prstom na Rusijo in njene demokratične standarde? Se res lahko zgražajo nad Kitajsko?

Nato je možgansko mrtev – Turčija in ZDA so to pokazale z dejanji, Macron pa z besedami. Kar bi lahko bila dobra novica za vse tiste, ki že tako mislimo, da Slovenija v tej organizaciji nima kaj početi. A možgansko mrtev Nato je morda še nevarnejši kot prej. In zato ima Macron prav tudi, ko pravi, da Evropa stoji na robu prepada, in če ne bo začela strateško razmišljati o sebi kot o geopolitični sili, tudi ne bo več obvladovala svoje usode.

NATO

NATO
© Nicolas Raymond / www.freestock.ca

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.