Marcel Štefančič jr.

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

Svet se je tako skrčil, da ni več naključij, tudi Slovenija se je skrčila

Korporacija, 2019, Matej Nahtigal

zadržan

Zarota.

“Svet se je tako skrčil, da ni več naključij,” pravi Sven (Ivo Barišič), ostareli gledališki igralec, “trinogi pes, čakajoč na odstrel”. Slovenija se je definitivno tako skrčila: Leon (Primož Vrhovec), kriminalist na robu živčnega zloma (zjeban, vzkipljiv, makiavelističen, z mučno preteklostjo, partnerko, ki jo igra Jana Zupančič, ljubico, ki jo igra Katarina Stegnar, in večno cigareto v ustih, “prvi v družini, ki ni končal na igli”), namreč zlahka najde povezave med deložacijo nekega barakarskega kvarta, policijo, podžupanom, “korporacijo” in “največjim mestnim gradbenim projektom”. Prav res, naključij ni več. Problem je le v tem, da Leon – in kasneje Urban Pavlov (Uroš Fürst), njegov nadrejeni, ki ga “presenetljivo”, a antiklimaktično “nasledi” pri preiskavi – te povezave najde res preveč zlahka, ali bolje rečeno: film ga do teh hobotniških povezav pripelje brez napetosti in brez prave dramaturgije, tudi brez lucidnosti ali kakih silnih miselnih naporov, na način deus ex machina, za svoje dobro preveč na silo.

Sreča v nesreči: Korporacija, politični triler z noir šlifom, minimalističnim soundtrackom, mizantropsko atmosfero, strupeno fatalko à la Evelyn Mulwray (Jelena Perčin), tajkunom à la Noah Cross (Borut Veselko), grotesknimi negativci, distopično deželo (v kateri “z ljudmi delajo kot z živalmi”) in naivnim junakom (ki “misli, da lahko kaj spremeni”), nas – v nasprotju z drugimi slovenskimi “angažiranimi” filmi (Jaz sem Frenk, Anina provizija, Inferno ipd.) – vsaj ne utruja in tolče po glavi z naštevanjem novih in novih škandalov s časopisnih naslovnic, ampak se raje drži rdeče niti, pa četudi tako letargično in razglašeno, kot da je Nahtigal, režiser Psov brezčasja, izgubil občutek za film. A po drugi strani: ko se privrtijo nočni posnetki slovenskega “velemesta” in nočni posnetki avtomobilskih voženj, se zdi ravno nasprotno – kot da ima neverjeten občutek za film. Tole je še bolj neverjetno: pri Korporaciji so moči združili trije muzikusi, frontman Res Nulliusov kot scenarist (Zoran Benčič), režiser njihovih videov kot režiser (Nahtigal) in njihov menedžer kot producent (Tomi Matić), smisla za ritem pa nobenega. Liki imajo priimke (npr. Schwartz, Rihter, Heinz, Gal, Link, Veber, Pavlov, Apat, Krenker), ki zvenijo tako “tuje”, kot so v Zaroti (1964), prvem slovenskem političnem trilerju, sicer posnetem v Velenju (Korporacija je produkt velenjske naveze Benčič/Matić), zveneli priimki Dahling, Karr, Halder in Adamovicz, in tako “tuje”, kot v slovenski filmski zgodovini zveni politični triler.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.