Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Portret

Januš Aleš Luznar, intermedijski umetnik, ki uporablja svoje srce kot glasbeni inštrument

PORTRET

© Uroš Abram

Avdiovizualni performansi, ki jih ta čas v sklopu serije Ictus Cordis uprizarja in razvija umetnik Januš Aleš Luznar, ponujajo poslušalcem intenzivno in zvočno bogato doživetje, hkrati pa s svojo zasnovo napotujejo k premisleku o odnosu med fizično in psihično ravnjo v ustvarjanju oziroma poslušanju glasbe. Luznar je namreč performanse zasnoval na bitju svojega srca, njegova zvok in ritem, ojačena s posebnim mikrofonom, pa nato v živo spreminja z različnimi elektronskimi efekti. To mu hkrati omogoča, da z glasbo in tudi s spremljajočimi vizualizacijami spreminja bitje svojega srca s ciljem prignati ga v ictus cordis, v stanje njegove največje raztegnjenosti, da bi ga nato v premišljenem zvočnem dramaturškem loku znova umiril.

Ni naključje, da je Luznar za glavnega »akterja« svoje predstave izbral srce. Projekt je namreč zasnoval na dognanju, da sta bitje in zvok srca tisti »primarni zvok, ki utemeljuje posameznikov odnos do glasbe. Ta zvok, ki ga slišimo že v maternici, zaznamuje naš odnos do glasbe. V njem temeljijo vsa naša občutja, vključno s strahovi, radostjo, veseljem, vzhičenostjo,« pravi.

Takšen performans, ki je za poslušalce morda (le) »psihadelična« zvočna izkušnja, pa je za umetnika, zlasti ob neprevidni izvedbi, lahko tudi tvegan, saj z manipuliranjem vzburjenosti, intenzivnosti in ritma svojega srca v sebi nenehno zvišuje raven dopamina. Podobno metodo pri nadzoru srca pogosto uporabljajo športniki, toda umetnik z »biofeedbackom«, kakor pravijo tej metodi, noče »miriti svojega srca, temveč ga motiviram, iščem trenutke, ko je moje srce na vrhuncu vzburjenosti«. Sam zaznava, da zaradi uprizarjanja tega performansa – od premiere v lanskem letu ga je doma in v tujini predstavil že skoraj štiridesetkrat – postaja »drugačen človek«.

Seveda takšna uprizoritev, ki temelji na hipni interakciji med odzivi telesa in moduliranjem zvočne podobe z efekti, zahteva obilo znanja in veščin v oblikovanju elektronske glasbe. Luznar si jih je pridobil v več kot dvajsetih letih ustvarjanja takšne glasbe; najprej kot DJ, znan po vzdevkih Yanoosh in Ohm Fat, zlasti pa s samosvojim raziskovanjem zvočnosti in zvočnega v kolektivu Atelje 2050, nato pa v KUD-u Center 21, katerega del je tudi njegova »umetniška družina« Hupa Brajdič, ki je med drugim znana po raziskovanju različnih oblik performativnih umetnosti v projektih z naslovom Minljivka.

Čeprav je Luznar v mladosti igral violino in kitaro, ga je že v rosnih najstniških letih najbolj pritegnila elektronska glasba. Tako kot njegovega očeta, ki je skoraj pol stoletja na RTV skrbel za zvočno podobo orkestrov, ga je navduševal stari rock. Vendar je bil že tedaj najbolj pozoren na nenavadne – kot pravi sam – »vesoljske« zvoke prvih sintesajzerjev, s katerimi so svoje skladbe opremili bendi, kot so Pink Floyd. Konec srednje šole, izobraževal se je za grafičnega tehnika, se je odločil, da se scela posveti raziskovanju in ustvarjanju elektronske glasbe. »To je bila moja prava šola. Tudi računalniškim igricam sem se odrekel. Edina ’igra’, ki me je resnično zanimala, je bila glasbena produkcija.« V minulih dveh desetletjih je ustvaril glasbo za kratke filme, gledališke in plesne predstave ter pravljice; sodeloval je denimo tudi s Svetlano Makarovič, Urbanom Kodrom, Silvium Purcaretom, Barbaro Novaković. Med projekti iz zadnjih let izpostavlja sodelovanje v predstavi Late Night Show, v kateri sta madžarska plesalca Gyula Cserepes in Bea Egyed raziskovala izvor spolnega nagona. Za ta projekt je ustvaril zvočno podobo iz vsakodnevnih telesnih zvokov, ki asociírajo na seks, a jo kasneje opustil, saj so ustvarjalci doumeli, da mora spremna glasba temeljiti na »tresenju«, na sunkovitih in ponavljajočih se gibih.

S Cserepesom je letos zasnoval drugi del serije Ictus Cordis z naslovom Dialogue, pri čemer je plesalca »opremil« s posebnim srčnim senzorjem za vizualizacije. Zdaj že snuje tretji del serije, Memoriae, v katerem se bo povrnil k svoji izhodiščni ideji performansa. »Že v začetku sem hotel ustvarjati na osnovi bitja src obiskovalcev, vendar zaradi tehničnih omejitev tega nisem mogel udejanjiti. Zato sem se izbral za ’poskusnega zajčka’. V novem projektu se hočem ’poigrati’ s srci obiskovalcev in obiskovalk, na podlagi posnetkov pa ustvariti nekakšen zvočni album.«

Čeprav se sam nenehno izobražuje s področja novih tehnologij, poudarja, da bi takšne projekte – kar velja tudi za Ictus Cordis – s tehnološkega vidika le težko uresničil brez pomoči strokovnjakov, kot so sodelavci Zavoda Ludmila, ki je nekakšen »laboratorij« za povezovanje polj umetnosti in tehnologije. Tudi novi projekti, ki jih snuje trenutno, denimo interaktivno inštalacijo z laserji in lučmi led, zahtevajo obilico tehničnega znanja. A pravi, da bo še naprej vstopal na področja, ki jih doslej ni poznal, saj so to tista, ki mu omogočajo – kot strne svoj ustvarjalski kredo – »preseganje svoje ustvarjalne domišljije«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.