Marcel Štefančič jr.

20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Film

Resnica

La vérité, 2019, Hirokazu Kore-eda 

za

Spomini matere.

Hirokazu Kore-eda, japonski auteur, ki je vse svoje prejšnje filme posnel na Japonskem (Tatiči, Nihče ne ve, Kakršen oče, takšen sin, Sestrica, Po nevihti, Tretji umor itd.), je Resnico posnel v Franciji – in uspel. Hočem reči: uspelo mu je posneti popolni francoski film. Ne, to ni film, ob katerem bi vzkliknili, ‘ah, tipični Kore-edov film!’, temveč film, ob katerem vzdihnete, ‘oh, tipični francoski film!’. V dobrem in zlu. Catherine Deneuve in Juliette Binoche igrata mater in hčer, zato pričakujte emocionalni prestiž, grenkosladko comédie dramatique, malo nočno glasbo in gladke, sočne, bujne, burne, tekoče, ne pretirano kontroverzne duele, še toliko bolj, ker Deneuve igra slovito, mitomansko, brezhibno samoobvladano filmsko zvezdnico (samo sebe!), ki je pravkar objavila avtobiografijo (Resnica), v kateri pri triinsedemdesetih laže, kot Trump teče, in ki svoji hčerki, scenaristki, poročeni z ozdravljenim, ne ravno uspešnim ameriškim TV-igralcem (Ethan Hawke), še vedno ne pusti dihati.

Deneuve, še vedno največja na svetu ( ja, Brigitte Bardot je zgazila, Hitchcocka pa za las zgrešila!), je še vedno tudi največja v družini – Binoche, ki jo z družino obišče (v hiši, ki “izgleda kot graščina”), njenega narcizma ne dohaja. Kot izvemo, je Deneuve vedno mislila le nase – za “prijatelje” niti ne ve, ali so še živi. In Kore-eda dela vse, da bi njen egoizem izgledal seksi. Binoche, alias Lumir, po drugi strani ni mislila zgolj nase, zato je postala “le” scenaristka. Mati – igralka, zvezdnica, ikona, diva, kraljica, boginja, pošast, Norma Desmond – ji je, rečeno s Škafarjevo Mamo, ukradla sanje, zato nikoli ni postala igralka. Deneuve, alias Fabienne Dangeville, “nemogoča” mati, ki celo v sanjah le igra (in laže) in ki je raje “velika igralka” kot “dobra mati”, je vse njene igralske ambicije – in vso njeno igralsko nadarjenost – mirno ignorirala, a o iluzijah in lažeh nima nobenih iluzij: resnica je jebeno dolgočasna! Če bo treba, bo igrala lastno hčerko. Nikoli se ne bo postarala. Vedno bo mlajša od Binoche. Tudi v filmu Spomini moje matere, ki ga snema. A iskreno rečeno, tudi Binoche ne kaže kakih znakov staranja. Francoski filmi nas skušajo prepričati, da najbolj na svetu trpijo tisti, ki imajo vse – in Resnica je tak film. Film o katarzičnem trpljenju, bolečinah, solzah, skrivnostih in nežnostih privilegiranega, elokventnega, izumetničenega, svetovljanskega “razvedrilnega” razreda, ki uživa v lahkotnih metasituacijah, filmih v filmu, brisanju meje med fikcijo in resničnostjo in bergmanski zlobi. Boljšega “tipičnega francoskega filma” zlepa ne boste videli. (Cankarjev dom)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.