Grega Repovž

Grega Repovž

27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Uvodnik

Država kot podjetje

»Ne zavedamo se več, kaj imamo, s tem ko imamo svojo državo.«
—Marjan Šarec, predsednik vlade, na sprejemu za svojce padlih pripadnikov TO, 23. decembra, 2019

Težko se je ne strinjati z izjavo premiera – pri čemer jo razumemo popolnoma drugače kot on. Šarec namreč omenjeno zavedanje poudarja v smislu, kako izjemen dosežek je nastanek te države; to je tisto, česar da ne znamo ceniti. A dovolili si bomo na to izjavo pogledati z druge strani: naš problem namreč ni, da se ne zavedamo, kakšen dosežek je, da imamo državo. S tem, da smo jo dosegli in naredili, se vsakih nekaj mesecev hvalijo ti in oni, tega zavedanja je dejansko čisto dovolj. A kaj, če izjavo preberemo drugače: po vseh teh letih redkih dobrih potez in nemalo hudih napak se še vedno ne zavedamo, kaj vse to, da imaš državo, potegne za sabo, sploh če imaš državo brez stoletne podstati (no, že tega si nismo pripravljeni priznati), zlasti pa ne, kako velika odgovornost je imeti državo, jo upravljati, kako dolgoročne in uničujoče so lahko za posamezno državo že na videz nepomembne odločitve. Ker država ni podjetje, kjer se zgodba lahko v neki točki konča in se podjetje zapre. Država so pač njeni prebivalci.

»Imeti državo« v Sloveniji namreč bolj spominja na zgodbo o tistih ljudeh (ok, predvsem moških), ki si kupijo pregrešno drag BMW, komaj napraskajo prvi obrok in vzamejo izjemno dolgoročen kredit, potem pa tudi sicer mnogo slabše živijo, ker morajo vsak mesec odplačevati svoj prelepi avto. Ampak imajo pa BMW-ja. A njihovo življenje je dejansko zaradi tega bedno, ne hodijo nikamor, ne investirajo v boljše življenje in morda v kakšno knjigo in gledališko karto. Je to res vredno? No, tako približno imamo tudi Slovenci svojo državo in tako tudi ravnamo. Imamo državo in to je to.

Za konec leta smo namreč dobili kruto zaušnico, nacija v celoti. Govorimo o raziskavi o bralni kulturi v Sloveniji, ki je pokazala, da smo v zadnjih petih letih še bolj nazadovali v svojih bralnih navadah in da zdaj polovica prebivalcev Slovenije na leto ne prebere niti ene knjige. Ne, drugje trendi niso taki in tudi naši trendi v času po nastanku države niso bili taki. Tudi primerjalno smo se izrazito slabo odrezali. Na Norveškem prodajo petkrat več knjig na prebivalca kot pri nas, knjižnična izposoja med državama pa je primerljiva. Smo na repu lestvice.

A ta raziskava dejansko ne govori o branju knjig, to je kruto poročilo o intelektualnem nazadovanju nacije. Branje knjig je namreč le eden od kazalcev, ki kaže stanje intelekta in moči misli v neki državi. Gre seveda za napake v državni politiki v daljšem obdobju, ta vlada na izide te raziskave ni imela vpliva. A goreti bi morale rdeče luči po vsej državi, od akademije znanosti in umetnosti do premierovega kabineta. Ta raziskava namreč jasno sporoča, da smo v fazi poneumljanja nacije – kar je nekaj, česar ne čutimo, nekaj, česar se ne zavedamo, se pa dogaja in se pokaže šele čez čas. Zadevo lahko primerjamo z alkoholizmom: saj alkoholiku se nekaj let nič ne pozna, potem pa vsako leto čisto malo, pa še malo, a na koncu od morda na začetku lucidnega in izjemno inteligentnega človeka ostanejo le še stari dovtipi in slabe šale, njegov intelekt pa je v prafaktorje stopil alkohol. In enako je z nacijo: saj se nekaj časa na splošni ravni ne pozna, da ljudje vse manj vlagajo v svoje znanje, v to, da njihovi možgani garajo in tvorijo nove zaloge znanja, v kulturni in intelektualni kapital, a v neki točki se nacija spremeni v pretežno nevedno in nerazgledano množico ljudi preprostih misli (in tudi slabega humorja) – ki med drugim voli populiste, verjame, da so vsi proti njim, in ne zmore širših razmislekov. Treba se je ozreti okoli nas, kar nekaj držav je v zadnjem desetletju zdrsnilo v to stanje. Ne zgodi se čez noč, ko pa se tega zave neka nacija, nenadoma ni več dovolj tistih, ki bi imeli moč, da se nacija spet premakne v drugo smer. Pri čemer danes »žanjemo« napake izpred 15 let, tisti čas je prišel za nami.

A vrnimo se k državni politiki. Ko namreč to rečemo, namreč ne mislimo le na vlade, ampak na vse, kar se skozi sistem države vzdržuje in financira (namenoma smo uporabili ta izraz). Razen redkih posameznikov na primer večina zaposlenih znanstvenikov na fakultetah in inštitutih ne vidi svoje posebne odgovornosti, da intervenirajo v javnem prostoru. Še huje: te institucije, ki bi morale ves čas skrbeti, da se vse njihovo znanje širi in posreduje tudi manj poklicanim, so se popolnoma zaprle in hkrati z usmeritvijo v finance tudi same zrelativizirale. In krivih je veliko, tudi velikih nacionalnih institucij, na primer RTV Slovenija in akademije znanosti in umetnosti, seveda tudi obeh relevantnih univerz.

A če smo pogledali navzdol po javnem sektorju, velja pogledati tudi navzgor – ker je tudi tam veliko narobe. Kaj si misliti o predsedniku države, ki stažira dvema človekoma, ki sta se grobo prekršila zoper to državo (mislimo na Janšo in Bavčarja, oba vpletena v korupcijo in oškodovanje premoženja)? Kakšen vpliv pa ima to na stanje nacije? Predstavljajte si poročilo iz Srbije (namenoma ji podtikamo, zavoljo večje slikovitosti v očeh izključujočih Slovencev), kjer bi predsednik republike praznoval državno obletnico skupaj z nekom, ki sedi v zaporu zaradi kraje, in drugim, ki ga je iz zapora potegnilo ustavno sodišče, so pa njegovi podkupovalci že odsedeli kazen v Avstriji. Kaj bi si mislili o Srbiji? Kakšna država pa je to! No, naj vas spomnimo, da govorimo o Sloveniji.

Morda se na prvi pogled zdi, da to ni povezano z ravnjo branja. Pa je – prekleto močno. Gre za splošno veljavo nekih postulatov in zapovedi razsvetljene družbe. Če razpadejo ti, razpade tudi »vera« v družbo, državo, kulturo, umetnost, izobraževanje, znanje, vedenje, razsvetljenost, razpade bonton, razpade kultura medsebojnega spoštovanja, mimogrede pa ljudje tudi nehajo brati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.