Tadej Golob: »Čas je, da bi Vodebu rekli: glej, tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir«

»Zelo lahkomiselno danes z ljudmi delajo tisti, ki imajo to moč, da odločajo o njihovi usodi«

Za dobro jutro gleda košarkarske akrobacije Luke Dončića, ob dopoldanski kavi načrtuje popoldanski plezalni podvig, na Šmarno goro se z družino odpravi tudi v snegu in v malo več kot pol leta kakor za šalo »naštanca« 600 tisoč znakov. Tadej Golob (1967) je trenutno najbrž naš najproduktivnejši pisec – s trilogijo Jezero, ki je pravkar postala TV-serija, je spet populariziral slovensko kriminalko, vmes pa mimogrede napisal kar nekaj biografij znanih osebnosti (mdr. Milena Zupančič, Peter Čeferin in Alenka Bratušek). Še preden je skočil v žanrske vode, je izkusil tudi, kako je biti cenjen pisec resne literature, saj je za prvi roman Svinjske nogice leta 2010 dobil kresnika. Ob tem je bil dolga leta novinar in kolumnist, najbolj znan po Playboyevih intervjujih.

V življenju ste opravili veliko intervjujev, se vam zdi zdaj naporno, ko vas ves čas gnjavijo z njimi? 

To ne, edino, kar spoznavam, je, da ni tako preprosto dati intervjuja. Besede, ki jih izrečem kar tako mimogrede, zapisane dobijo nepričakovano težo. Pogosto opazim, da je videti, kot da želim jamrati, pa to ni moj namen. Ampak se bom naučil. (smeh)

Intervju niso samo vprašanja in odgovori, berljivost in kakovost sta odvisni tudi od tega, kako nazadnje vse skupaj zapakiraš. Ste sami dosti posegali v obliko intervjujev?

Niti ne, trudil sem se, da je imel intervju že vnaprej pripravljen nekakšen dramaturški lok. Zelo malo sem spreminjal tisto, kar je bilo enkrat narejeno oziroma posneto. Sem se pa prej res dobro pripravil. Precej ljudi mi je potem reklo, da so iz mojih intervjujev izvedeli veliko novega o tem in onem, a šlo je samo za to, da sem na podlagi vsega, kar sem vedel o človeku, naredil celovit intervju. Mislim, da mora novinar v resnici poznati večino odgovorov, ki jih ima intervjuvanec pripravljene, in da skuša tam, kjer se to da, te odgovore pojasniti, nadgraditi, povrtati po njih. Zelo pomembno pa je, da se vprašanja navezujejo drugo na drugo, da ne skače po temah in upa, da se bo kaj zanimivega izcimilo. Brez rdeče niti tudi zanimivih odgovorov ne bo.

Novinar se mora torej delati malo naivnega? Vprašati, kar tako ali tako že ve, in upati, da bo v odgovor dobil kaj nepričakovanega?

Moja metoda je bila takšna, da sem sogovorniku postavil tri vprašanja, na katera sem že vedel odgovor. To so bila tudi vprašanja, na katera je že velikokrat odgovoril. Šele četrto je bilo približno izvirno, izzivalno. Do takrat je postal že malo zaspan, pa je priletelo (smeh). Kdaj, ko sem intervjuje potem bral za sabo, sem sicer ugotovil, da sem na nekaterih mestih kaj pozabil, da nisem imel pravega refleksa, da bi skočil na tisto, kar je človek rekel, in mu postavil podvprašanje. Imel pa sem to srečo, da sem delal intervjuje z ljudmi, ki sem jim bil v osnovi naklonjen. Če človeka ceniš, občuduješ, ni težko, ker si želiš, da bi bil v intervjuju videti dobro. Intervjujev, v katerih bi koga mesaril, nisem delal.

Včasih smo se alpinisti tikali. Toneta Škarjo, Šraufa, vse te legende sem tikal od prvega srečanja. Zamerili bi mi, če jih ne bi. Zdaj me pa vsi vikajo.

A če se ne motim, ste leta 2004 intervjuvali Janeza Janšo. Ste občudovali tudi njega? 

(smeh) Dobro vprašanje. Ne, seveda ne.  Ampak takrat je bil še v opoziciji in intervju sem naredil z mirno vestjo, ker ni mogel biti kriv za vse, kar je šlo narobe v tej državi. Pa še v obdobju, ko je nosil ovčjo kožo, je bil. Zdaj ga seveda ne bi več delal. Sem pa pri njem opazil zanimivo reč – da govori zelo tiho. Diktafon ga je komaj posnel, pa sva bila v njegovi pisarni sama. To se mi je zgodilo samo še enkrat, pri Zoranu Jankoviću leto pozneje (smeh). In še nekaj je v zvezi z njim: dejansko ima neverjetno karizmo, zato verjamem, da svoje vernike z lahkoto obvladuje.

Delujete kot umirjen, introvertiran človek, vendar se ukvarjate z dvema ekstremnima dejavnostma: pisanje je po svoje ekstremno, potem pa še alpinizem. Je v tem kaj patologije? 

Mislim, da ne. Pri obojem gre za radovednost kot pomembno gorivo. Že ko sem bil otrok, so me privlačile pustolovske knjige – Jules Verne in podobno, s tem sem odraščal. Ko sem bil v osnovni šoli, me je žalostilo, ker se mi je zdelo, da so preiskali že ves svet in meni ni ostalo nič več, kar bi lahko odkril (smeh). Kmalu sem začel po televiziji in drugih občilih spremljati te naše himalajske odprave ... Vendar sem mislil, da sam za to nisem, ker me je bilo strah višine, zdelo se mi je, da bi lahko šlo za vrtoglavico. A potem sem odšel študirat v Ljubljano in z avtobusa v Mostah opazil plakat, ki je vabil k vpisu v alpinistično šolo. Prijavil sem se, da bi videl, kako bo, in je bilo konec. Ni me bilo več mogoče ustaviti.

Kaj pa se je zgodilo s strahom pred višino? 

Izginil je. Sčasoma ugotoviš, da bolj ko je strmo, manj je nevarno. Če padeš v strmi steni, imaš pri ustreznem varovanju veliko možnosti, da jo boš dobro odnesel. Lani smo plezali v Loški steni in kolega je padel 40 metrov globoko. Mislil sem, da je mrtev, ker je bilo videti grozno, ko je na glavo letel v globino. Ampak mu je samo odbilo čelado z glave in nekaj minut ni bil povsem pri sebi pa zlomil si je koščico v podplatu. Helikopter ga je odpeljal v bolnišnico na Jesenice, nazadnje je bil doma pred nama s soplezalcem, ker sva se morala še spustiti s stene. Helikopter se je vrnil po naju, pa nisva hotela vanj (smeh). Ampak ja, strah pred višino izgine. Veliko ljudi sicer misli, da je plezanje iskanje smrti, a je daleč od tega. Ne poznam ljudi, ki bi si bolj želeli živeti, kot si alpinisti. Seveda je tveganje, in to precejšnje, vendar brez njega plezanje nima smisla.

Kaj za alpinista pomeni doseženi cilj? Kaj občutite, ko ste na vrhu? 

Spomnim se, kako je bilo prvič. Peljali so me po lahki smeri čez severno steno Debele peči nad Krmo. Takrat še nisem vedel, ali je to sploh zame. Zdelo se mi je nevarno, bilo je naporno, ulilo se je ... Ampak ko sem prišel na vrh, sem vedel, da bom to še počel, da je to to, kar sem si želel od življenja. Seveda pri vsakem vzponu, ki ga opravim zdaj, ni več tega neskončnega občutka sreče. Se pa pojavi pri vzponih, za katere delam dlje. Zelo rad imam namreč nove smeri in te moraš iskati precej časa, ne gre samo za plezanje. Lahko traja nekaj let, da neko stvar končam. Občutek pri tem je še zmeraj isti, zelo dober. A zdaj plezam precej manj: včasih sem imel po 50, 60 vzponov na leto, lani pa zaradi spleta nesrečnih okoliščin samo enega.

Spleta nesrečnih okoliščin?

Neki plezalec mi je padel na hrbet v Retovju, plezališču pri Vrhniki. Pod steno sem se pogovarjal, on pa je zletel z desetih metrov in pristal na mojem hrbtu. Nekaj časa sem bil v bolnišnici in dva meseca sem potreboval, da sem prišel k sebi. Kosti so bile sicer cele, hrustanec, mišice, vezi pa vse natrgane, premaknjene. Šele na začetku oktobra sem bil spet dovolj dober, da sem lahko začel plezati. Taka bedasta nesreča. No, tistemu, ki je padel name, k sreči ni bilo nič (smeh).

Alpinizem je precej individualističen šport. Lahko bi celo odražal naravo današnje družbe ...

Ja in ne. Pri alpinizmu imam rad prav družbo. Nekajkrat sem poskušal plezati sam, a mi soliranje ni bilo všeč. Predvsem mi ni bilo všeč, da sem moral sam do stene, sam sestopati in potem sam na pijačo. Sicer je bil dober občutek, ko sem Severno triglavsko steno po centralnem stebru preplezal v dveh urah, ker v navezi bi jih potreboval vsaj šest. Občutek, da obvladaš, je večji, ko si sam, je pa tudi tveganje večje. In prav dolgo ne moreš solirati – še vsak, ki ni pravočasno nehal, je žalostno končal. So pa druge reči, skozi katere se v alpinizmu odraža narava današnje družbe. Vedno manj se pleza v hribih, vse več v plezališčih, navrtanih smereh, nižjih stenah. Pa še en zanimiv detajl: včasih smo se alpinisti tikali. Toneta Škarjo, Šraufa, vse te legende sem tikal od prvega srečanja. Zamerili bi mi, če jih ne bi. Zdaj me pa vsi vikajo (smeh). Ne gre več za druščino posvečenih, ampak za šport kot vsak drug. Tako kot tek, recimo.

Omenili ste, da pri soliranju ne smeš iti predaleč, sicer žalostno končaš. Podobno kot pri alkoholu – v nekem intervjuju ste dejali, da ste znali z njim včasih konkretno pretiravati, a ste se odločili, da tako ne bo šlo naprej, in od takrat ste zmerni. 

Res sem pil precej, kot marsikdo v moji družbi. In do konca življenja se bom moral držati na verigi, kar se tega tiče. Ampak zdaj sem že kar nekaj časa zmeren pivec. Spomnim se, kako sem pred kakšnimi 20 leti sedel v Trnovem, pil pivo in razmišljal, da če ga bom sral naprej na tak način, mi bosta ostali samo dve možnosti: ali se ga zapijem ali pa postanem abstinent. Imam pa vendarle rad ta občutek, ko sediš in se relaksiraš s tistim enim pivom. Mislim, da že nekaj let nisem bil pijan. Moja otroka me nista nikoli videla pijanega, pa je hči decembra praznovala 18 let.

In ko prileti predlog: dajmo še enega? 

Z leti se preprosto naučiš počasneje piti ali pa vstati in iti. Celo to mi že uspeva. Pa tudi moja družba se je spremenila, postarala (smeh). Poleg tega sem imel včasih precej manj dela in sem si lahko privoščil prespati dopoldne, zdaj pa tega absolutno ne morem. In še ko pijem tisto pivo ali dve, razmišljam, kakšno glavo bom imel naslednji dan in da ne bom mogel nič narediti.

Veliko ljudi misli, da je plezanje iskanje smrti, ampak je daleč od tega. Ne poznam ljudi, ki bi si bolj želeli živeti, kot si alpinisti.

Pravite, da ste imeli včasih precej manj dela. A v resnici vas je bilo ves čas povsod polno – čeprav nikoli niste bili nikjer zaposleni.

Eno leto sem bil celo zaposlen. Pri Playboyu. A sem imel toliko kreditov, da sem se potem odjavil od tega statusa zaposlenega in dolga leta delal brez kakršnegakoli statusa. Ko je država zahtevala od mene vplačevanje pokojninskih prispevkov, sem odprl s. p. Takrat sem si izračunal, da se bom lahko s polno delovno dobo upokojil tam nekje pri 78 letih, tako da je bolje, da ostanem vitalen (smeh).

V letu, ko ste začeli pisati Jezero, pa so pri Playboyu prekinili sodelovanje z vami. To je bilo najbrž izrazito težko obdobje: biti brezposeln, ne vedeti, kako naprej. 

Res je. A sem jim hvaležen iz več razlogov. Prvi je ta, da sem šele potem zares zacvetel. Drugi pa, da sem spoznal te občutke, kako je, če človeka odpustijo. To ni šala. Takrat sem dobil takšne želodčne težave, da nisem mogel piti ne piva, ne kave, ne pravega čaja. To sem potem tudi uporabil, ko sem gradil lik tega nesrečnega Tarasa Birse. Gastritis. Gastroezo … nekakšen refluks (smeh). Ampak ja, zelo lahkomiselno danes z ljudmi delajo tisti, ki imajo to moč, da odločajo o njihovi usodi. To je bilo gotovo čudno obdobje, kaj naj rečem.

Vseeno je pogumno, da ste v eksistenčno negotovem položaju tako zagrizli v pisanje romana. Navsezadnje ste imeli za seboj že nekaj knjig, eno celo nagrajeno s kresnikom, in ste vedeli, da se od literature načeloma ne da živeti. 

V resnici sploh ne vem, kdaj točno mi je uspelo napisati to Jezero. Ko sem zapustil Playboy, sem delal za novoustanovljeni tednik Sedem, ki pa je bil kratkega veka. Tam sem garal kot črna živina. Potem sem delal za neko reklamno agencijo, popravljal reklamna besedila ... ob vsem tem je nekako nastalo Jezero. In vse v zvezi z njim se je začelo odvijati počasi. Predstavljeno je bilo na knjižnem sejmu leta 2016, zanimanje je bilo, ampak nič presenetljivega. Potem pa kar ni prenehalo in še danes ne.

Ste zelo verjeli v to knjigo? 

Ne vem. Najbrž sem bolj upal kot verjel. V resnici sem pri vsaki svoji knjigi upal, da bo dosegla neke vesoljne razsežnosti, pa se to do tedaj ni zgodilo. Pri Jezeru sem bil pripravljen napisati tri kriminalke, ker sem domneval, da bodo ljudje šele po tretji ugotovili, da sem se jih lotil. Poleg tega nisem zares vedel, ali Slovenci dejansko berejo kriminalke ali ne, nobene raziskave niso bile narejene v resnici oziroma jih v tistem obdobju nisem bral. Bil je tak skok v neznano. Ali sem verjel vase ... seveda sem, že vse življenje. Imam lastnost, ki bi lahko bila sama po sebi precej slaba, če je ne bi nadgradil, to pa je, da izjemno rad sanjarim. Od malih nog sem znal sanjariti o tem, da bom, ko bom velik, Superman, karkoli že bom. Ko sem igral nogomet, je moja domišljija segla do messijevskih razsežnosti.

Če prav razumem, ste si, ko ste začeli pisati, takoj predstavljali, da boste enkrat dobili kresnika in da se bodo knjige prodajale. 

Ja. In potem sem kresnika za eno celo dobil (smeh) in mislil, da se to uresničuje. Moram pa poudariti, da sem ves čas delal, ne samo sanjaril. Pri Jezeru se je pač končno ujelo vse skupaj.

Pa lahko zdaj od tega normalno živite? 

Od tega zdaj že dve leti živim zelo v redu, v primerjavi s tistim prej. Od honorarjev za knjige, ki so vezani na njihovo prodajo, od denarja za knjižnično izposojo, potem so tu dodatne stvari, kot so gostovanja po šolah in knjižnicah, vmes je bila recimo reklama za Mercator, scenariji in avtorske pravice za serijo Jezero, pa se nabere. Poleg tega sem vmes pisal tudi biografije in pri vsaki zahteval več.

Bi šlo tudi brez biografij? 

Zdaj bi. In bo, ker se mi jih niti ne da več pisati.

Omenili ste reklamo za Mercator. Vam je to kateri od pisateljskih kolegov očital? 

Ne, pa saj se v resnici zelo malo družim s pisateljskimi kolegi. So bili pa taki, ki so bili veseli, da se je neko podjetje odločilo oglaševati s pisateljem.

Sprašujem zato, ker je, čeprav je jasno, da mora biti danes pisatelj nekako tudi brand, vsaj če želi približno služiti s pisanjem, deloma še živa ideja o avtorju geniju, piscu vzvišene literature, ki je pogosto sama sebi namen, na promocijo, nastopanje v reklamah itd. pa gleda zviška. Ste se tudi zaradi tega umaknili z literarne scene? 

Nikoli nisem bil zares del te scene. Nisem niti član Društva slovenskih pisateljev. Dejansko rad pišem, rad imam ustvarjalni proces in te neskončne možnosti, ki jih ima pisatelj. Že filmski režiser je omejen s tisoč drugimi rečmi, tu pa si sam s svojim namišljenim svetom in to je krasno. Če bi bil obremenjen s svetom slovenskega pisanja in Društva slovenskih pisateljev, potem najbrž ne bi pisal kriminalk.

Je res, da se v tem svetu žanra drži nekoliko slabšalna oznaka? 

Ja, še vedno. Obenem se pa čudijo, zakaj nihče ne kupuje slovenskih knjig. Sam sem zmeraj delal tisto, kar me je zanimalo ali veselilo.

Ima Društvo slovenskih pisateljev danes še kakšno funkcijo? 

Miha Mazzini je napisal dobro kolumno o svojem odnosu do društva in zakaj je iz njega izstopil. Na neki seji je predlagal, da bi bilo Društvo slovenskih pisateljev Sindikat slovenskih pisateljev, namesto da živi v neki slavni preteklosti, v kateri je sooblikovalo državo. To moč, če jo je kdaj imelo, je žal izgubilo. Kar bi mi pisatelji potrebovali, je dober sindikat, tega pa pač nimamo in potem se mora človek znajti sam.

Toliko časa ste vztrajali v novinarstvu, četudi ste sami dejali, da vam eksistenčno ni bilo najlažje. Zakaj? 

Rad sem to počel, tudi zaradi idealizma. Ker verjamem, da bi bila brez novinarstva, brez dobrega novinarstva, ta družba slabša. V resnici bo slabša zaradi tega, kar se dogaja s slovenskim novinarstvom. Tako da podpiram resno novinarstvo, kolikor se da.

V resnici ne razumem, kako bi bili lahko ljudje s Pohorja ogroženi, če kdo pri Bistrici ob Sotli prečka mejo in poskuša čim prej priti v Nemčijo.

Vam je laskalo, da so vas ljudje šteli za dobrega pisca intervjujev? 

Kaj pa vem, meni samemu se moji intervjuji niso zdeli nič posebnega. Šele ko smo jih izdali v vezani obliki, sem jih ponovno prebral in ugotovil, da so pravzaprav v redu. Pa tudi po odzivih intervjuvancev ... A mislim, da so vse to neke majhne slavice, od katerih v resnici nimaš kaj dosti. Saj so te pohvale prišle tudi do mene, ampak službe mi pa ni nihče ponudil. No, pravzaprav mi jo je. Pokojni Danilo Slivnik me je nekoč poklical na Delo in mi ponudil službo vodje deska. Mislim, da za to ne bi mogel izbrati slabšega človeka.

Sem pa opazila, da je bilo med vašimi intervjuvanci izrazito malo žensk, kar je rahlo simptomatično: Playboy kot revija, ki objektivira žensko, tisti, ki v njej kaj pametnega povedo, pa so večinoma moški. 

To sem opazil tudi sam in mi je šlo na jetra. Ampak ... poglejte razmere v družbi. Saj to se hvala bogu spreminja, a ko sem začel delati intervjuje, so bili večinoma moški tisti, ki so štrleli nad gladino, vsaj kar se medijske pozornosti tiče. Zdaj je drugače. Toda ja, res je bilo žensk samo kakšnih pet pa desetkrat več moških.

Ženske res pridobivajo vse več moči, so bolj ambiciozne in vidnejše, vendar se nekateri moški, vsaj videti je tako, te moči bojijo in silijo k retradicionalizaciji. Kako gledate na to? 

Mislite tega Vodeba in to?

Recimo. Ali pa stališča, ki jih zagovarja dr. Andrej Perko.

Ne vem, od kod ta refleks. Meni se je sicer zdelo strašno neumno, da je Vodeb dobil toliko pozornosti na knjižnem sejmu. Sam bi ga kot šarlatana, kar najbrž je, raje ignoriral.

To je res, vendar pa ravno zaradi ignoriranja obstaja nevarnost za normalizacijo njegovih stališč. 

V Mladini ste zelo pohvalili Tanjo Starič in njene Odmeve, v katerih je 15 minut popularizirala Štajersko vardo, potem pa še pet minut Vodeba. Točno to, kar so si omenjeni želeli in zaradi česar počnejo, kar pač počnejo. Mislim, da je že čas za toliko samozavesti, da bi temu Vodebu in podobnim rekli: glej, tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir. Kar govori Vodeb, so neumnosti. Mogoče živim v nekem svojem svetu, ampak ... bedakom ne moreš nič dopovedati, pa če se še tako trudiš.

A od kod ta moška ogroženost? 

Mislim, da ne gre za to. Zakaj omenjam vardo in Vodeba v istem stavku? Ker gre pri obeh za klic po pozornosti. Glejte me, tukaj sem. Živimo v svetu, kjer si vsakdo želi svojih pet minut slave. Ljudje, ki nimajo nič, ki nič ne znajo, z nezgrešljivim instinktom zavohajo polje, kjer bodo prišli do besede ali – še bolj želeno – do slike na nacionalni in drugih televizijah. Seveda ti ljudje potem počasi dejansko tako ponotranjijo svojo vlogo, da začnejo verjeti v to, kar govorijo, toda zdi se mi, da gre v prvi vrsti za nastopanje. Če jim ne bi ustregli in bi se zanje, predvsem mediji, zmenili v obsegu, ki si ga zaslužijo, kot fusnota, bi se naveličali.

Ni bojazen, da ti bo kdo vzel, »kar ti pripada«, močnejši impulz, da ljudje tako ravnajo, kot pa želja po pozornosti? 

V resnici ne razumem, kako bi bili lahko ljudje s Pohorja ogroženi, če kdo pri Bistrici ob Sotli prečka mejo in poskuša čim prej priti v Nemčijo. Ni racionalne razlage za to. Jaz jim ne bi delal usluge in širil njihovih idiotskih posnetkov paradiranja v uniformah.

Predvsem pa resen novinar ne bi nobenega od njih spustil pred mikrofon.

Ostaniva še malo pri razmerju spolov. Vam bolj ležijo moški liki?

Najbrž. Moške pač poznam, poznam njihov način razmišljanja. Ženske so večja skrivnost in ne bi si drznil govoriti v njihovem imenu.

Res sem pil precej, kot marsikdo v moji družbi. In do konca življenja se bom moral držati na verigi, kar se tega tiče.

Glede na to, da je Jezero žanrsko delo, je logično, da bo mlado dekle, Tina Lanc, ki pride v šovinistično moško okolje, trop starejših detektivov, deležna objektiviranja. A meja je tanka – kaj je samo prikazovanje resničnega položaja, kaj pa seksizem? Vas je to kaj skrbelo? 

Trudim se, da me ne bi. Ko sem začel pisati, o tem dejansko nisem razmišljal. Potem pa se seveda najdejo ljudje, ki ti to očitajo, in začneš malo bolj razmišljati o tem. Ne zdi se mi, da bi z Jezerom in njegovima nadaljevanjema napravil kaj takšnega, da bi si zaslužil oznako seksist, šovinist ... Ne jaz in ne moj Taras. Te stvari se dogajajo, takšne relacije. Zadnjič sem govoril z Dragom Kosom in mirno je priznal, da je imel svojo Tino Lanc. Z njo se je poročil in kasneje od nje tudi ločil, zdaj pa sta v dobrih odnosih in mislim, da me ne bo ubil, če to omenim. Te stvari so starejše od vprašanja enakopravnosti spolov in tudi vedno bodo. Če bi se obremenjeval s tem, ne bi mogel pisati. Pa še ena reč … Včasih se mi zazdi, da bi bile skupine, ki so bile same deležne stereotipne, nestrpne in sovražne obravnave, lahko previdnejše pri sodbah in ne bi iskale sovražnikov tam, kjer jih ni.

Leninov park ste menda napisali v pol leta. Knjiga ima skoraj 500 strani ... pravi pisateljski sprint. 

No, pisal sem malo dlje, deset mesecev. Sem pa pisal vsak dan, ure in ure. Dvomim, da lahko katerikoli slovenski pisateljski kolega zdrži tak tempo. Brez alpinizma ga tudi sam ne bi. Četrto knjigo bom začel pisati januarja, in če bo šlo vse po sreči, bom do konca junija končal prvo verzijo kriminalnega romana.

Si pri takem tempu lahko privoščite veliko popravljanja slabih odlomkov?

Prva verzija bo slaba, seveda. Ampak saj ne oddam prve. Leninov park in Dolino rož sem pisal na novo vsaj trikrat. Dve tretjini prve različice Leninovega parka, ki sem jo napisal v Sarajevu, sta bili tako zanič, da sem ju vrgel v koš. Pri Dolini rož je bila k sreči že prva verzija v redu nekje do sredine, a sem pred nadaljevanjem tolkel z glavo ob pisalno mizo v nemoči … Tako da – kar dam od sebe, je šele peta, šesta verzija. Tako intenzivno, kot sem pisal Dolino rož, pa sploh še nisem delal. Zadnje tri mesece po več kot deset ur na dan. Tudi zaradi poškodbe, ki sem jo že omenil, nisem mogel početi nič drugega in sem pač sedel in tipkal.

Pa ste honorar za knjigo dobili vnaprej? 

Ne. Če mi honorar izplačajo vnaprej, to name deluje grozljivo demotivacijsko (smeh).

V kožo kakšnega junaka ali junakinje bi se najtežje postavili? Imate kakšne zadržke? Na primer, da ne bi mogli pisati o pedofilu v prvi osebi ali kaj podobnega? 

To bi gotovo bila težava. Pisal sem recimo biografijo Petra Čeferina, ki ima to sposobnost, da se vživi tudi v kožo moralno spornih ljudi, zastopal je denimo pedofile. Njegov sin Rok Čeferin, po drugi strani, tega ni mogel. Klientu je preprosto povedal, da se mu zdijo njegova dejanja tako zavržena, da ga ne more zastopati, in naj poišče drugega. Jaz sem tukaj bolj na Rokovi strani, zato tudi ne bi mogel pisati v prvi osebi skozi oči pedofila. Ne bi hotel.

Ni vam pa bilo težko pisati o Čeferinu, glede na to, kar pravite? 

Ne, seveda ne. Sicer se z njim marsikje ne strinjam, a kot človek je neverjetno zanimiv in poln energije. To zelo cenim. Pač opravlja svoje odvetniško delo. Vloga biografa, pisca biografij, kakršne pišem sam, v prvi osebi, je na neki način podobna. Imam pa ta privilegij, da sem lahko izbirčen.

Mislim, da je že čas za toliko samozavesti, da bi temu Vodebu in podobnim rekli: glej, tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir.

Kdo je človek, ki ga v Sloveniji izrazito cenite in bi z njim z veseljem šli na dolgo kavo, tudi če vam ne bi bilo treba pisati njegove biografije? 

Precej jih je. Z eno sem biografijo že naredil, to je Milena Zupančič. Z njo grem strašno rad kadarkoli na kavo. To je v bistvu najlepši stranski produkt mojih biografij, druženje. Nekako mi je uspelo priti v družbo ljudi, ki jih cenim, ne da bi jim lezel v rit (smeh).

Se razumete tudi z Alenko Bratušek? 

Ja. Njeno biografijo sem napisal, ker mi je to ponudil znanec Uroš Grilc, sicer tudi plezalec, v njeni vladi pa je bil minister za kulturo. Vem, da Alenka Bratušek posluša očitke z vseh strani, tudi od Mladine, zaradi razprodaje državnega premoženja in sanacije bank v tistem času, ampak kriva ni ona. Če se ne bi znala obrniti, pa če ne bi imela sreče s finančnim ministrom Urošem Čuferjem, bi samostojnost izgubili že leta 2013, tako pa jo izgubljamo zdaj, po koščkih. Vem, da gre marsikomu na živce: z leve in z desne, moškim in ženskam; ampak ko je postala ministrica za infrastrukturo, sem si rekel, da pa zdaj dejansko obstaja možnost, da dobimo ta drugi tir.