Pušeljc za Zokija?

Vlado Miheljak

10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Dva leva

»Ko enkrat sestopim z oblasti, bi želel, da se me ljudje ne spomnijo po ničemer.«
 — Milanovićevo politično vodilo

»Resne stvari se dogajajo na Hrvaškem. Stranke desnice širijo sovraštvo v čisti, destilirani obliki. Ljudje v črnih srajcah, za katere ne vemo, kdo so, dobivajo prostor na televiziji.«
— Milanović opaža na Hrvaškem precej podobnosti z razmerami v Sloveniji

»Predsedničina naloga je, da se oglasi v pomembnih trenutkih, ne da molči.«
 — Milanovićevo opozorilo, ki ga je naš predsednik Pahor preslišal

»Papež Frančišek bi glasoval za SDP, ker smo pravi kristjani, drugi pa so zarukani barbari, ki sejejo zgolj sovraštvo.« — Milanović o bogaboječi stranki SDP »Številni v Evropi se postavljajo, da so kristjani, a se vedejo popolnoma drugače. Madžarska politika je škodljiva in nevarna. Ograje ne bodo nikogar ustavile in ne bodo pomagale.«
— Milanović o sosedskih ograjah svobode

»Odnosi s Slovenijo so slabi. Zagotovo bom dvignil odnose s Slovenijo na veliko višjo raven. To bo ena od mojih zunanjepolitičnih prednostnih nalog.«
— Milanović je med kampanjo zagrozil z novim kurzom v odnosu do Slovenije

Večkrat sem že zapisal, da Slovenija ni ena, da sta Sloveniji dve. Če seveda abstrahiramo drobne razlike. Pač znana stvar. So me pa presenetile zadnje volitve na Hrvaškem. V nasprotju s stereotipnimi predstavami, ki jih vsiljuje zavajajoča scenografija uradnih političnih, športnih in drugih prezentacij, se je izkazalo, da sta tudi Hrvaški dve. Ena kičasta, domoljubna, patetična in ne glede na to, kje prebiva, v temelju ruralna. Druga urbana, svetovljanska, odprta. Ne, da se tega ne bi zavedali, ampak presenetljivo je, da je Hrvaška podobno kot Slovenija razcepljena na dve dokaj izenačeni polovici. In da je druge, urbane, svetovljanske v končnem seštevku vendarle nekoliko več. A najpomembnejše je spoznanje, da moramo, ko iščemo razlike med sosedi, optimistično ugotoviti, da so razlike v obeh državah, znotraj obeh narodov večje od razlik med narodoma. To med drugim pomeni, da ima Slovenec, Slovenka s Hrvatom, Hrvatico, ki se ne drži za srce, ko sliši himno, načelno veliko več skupnega kot z rojakom, ki ga preveva enaka patetična drža. In kajpak obratno. To pa odpira novo perspektivo v urejanju odnosov med državama. Perspektivo mogočega zavezništva racionalnih državljanov obeh držav proti omejenim, ujetim v dekoracijo kiča, patosa, folklore, domoljubja.

Na Hrvaškem sta se na predsedniških volitvah soočila Grabar Kitarovićeva in Milanović, predstavnika dveh svetov, ki imata skupnega komaj kaj več kot državno ozemlje. Še ustavno in pravno ureditev države razumeta dokaj različno. Podobno kakor naša dva svetova. V tako razcepljeni južni sosedi je prepričljivo zmagal Milanović. To bo nedvomno zaznamovalo tudi sosedske odnose, pa čeprav so pooblastila hrvaškega predsednika po odpravi polpredsedniškega sistema (leta 2000) podobno omejena kot pooblastila slovenskega. A ne glede na to predsednik vendarle daje ton odnosom in lahko avtonomno vodi pobudo. Milanović, sicer protisloven politik, je že napovedal aktivno urejanje in izboljšanje odnosov. Vendar to ni nujno dobro. Toda tudi ne a priori slabo. Vse bo odvisno od tega, ali bo simpatično arogantnemu in ciničnemu Milanoviću slovenska stran lahko parirala. Sam menim, da Pahor ne bo kos tej nalogi. Da preprosto nima ne moči, ne poguma, ne vizije in tudi ne taktične modrosti, da bi se lahko enakovredno usedel za mizo in premaknil odnose z mrtve točke. In če tega ne premore, je vendarle bolje, da se ne ureja nič. Pat pozicija sploh ni nujno slaba. Ne za ene ne za druge. Morda bi, kot je že bilo predlagano, bilo treba dokončno urejanje odnosov premakniti v neko daljno, nejasno definirano prihodnost. Pravzaprav bodočnost. In medtem živeti normalno življenje dveh nepopolnih sosed, ki pa, kar je redkost v regiji in celotni Evropi, nimata v odnosih nikakršne boleče zgodovinske hipoteke, ki bi jih kalila. Edini pogoj sobivanja ob neurejenem mejnem statusu in drugih »odprtih vprašanjih« je, da se Slovenija ne spozabi in ne uporabi »zadnjega orožja«. Namreč, pogojevanja vstopa Hrvaške v schengen s priznanjem arbitražnega sporazuma. Ne samo zato, ker ni hrvaški vstop v schengen za Slovenijo nič manj pomemben kot za Hrvaško, ampak tudi in predvsem zato, ker bi takšno pogojevanje dolgoročno zaostrilo odnose, ki so sedaj konfliktni zgolj na ravni benignih nagajivih norčij dveh klovnov v cirkuški areni.

Z zmago Milanovića je veliko izgubil Pahor. Ne glede na to, da oba izhajata iz socialdemokratske politične družine in da nobeden od njiju ni zares socialdemokrat, je Pahor z odhodom dosedanje predsednice s Pantovčaka izgubil sorodno dušo. Kolinda Grabar Kitarović je predsedniško funkcijo, kot cinično meni nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić, folklorizirala in estradizirala v slogu razvpite, sicer pa zmerno bistre in glasbeno nadarjene hrvaške starlete Nives Celzijus. Vase zazrti populist in demagog Pahor je bliže njej kot ciničnemu, arogantnemu, včasih grobemu Milanoviću. Diplomacija šopkov, s katerimi je šarmiral in nadomeščal pomanjkanje diplomatske modrosti v stiku z Jadranko Kosor ter kasneje Kolindo Grabar Kitarović, se pri mačo tipu Milanoviću ne bo obnesla.

Še pri nemški kanclerki Angeli Merkel se ni.