Intervju / Ivica Buljan: »BDP raste, ampak – ali mi vidimo, da raste? Ne.«

Ivica Buljan (1965) je eden izmed najvidnejših režiserjev, ki ustvarjajo v našem prostoru. Samo v zadnjem času se je denimo podpisal pod odmevne predstave V imenu matere po dramskem besedilu Iva Svetine, Zgodovina nasilja po motivih francoskega čudežnega dečka Eduarda Louisa in Cigan, ampak najlepši po nagrajenem romanu Kristiana Novaka, zdaj pa režira 2020, koprodukcijo Drame, MGL in Cankarjevega doma, ki motivno črpa iz del priljubljenega izraelskega pop zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija. Ta je v delih Homo Sapiens: kratka zgodovina človeštva, Homo Deus: kratka zgodovina prihodnosti in 21 nasvetov za 21. stoletje izrisal zgodovino človeštva, se spraševal, kako bo videti naša – robotizirana, z okoljsko krizo in grožnjami jedrske vojne zaznamovana – prihodnost ter nazadnje sestavil zbirko nasvetov o tem, na kaj bi morali biti v prihodnosti pozorni. Tudi predstava 2020 je tridelna: prvi del se naslanja na Sapiens, drugi na fragmente iz Homo Deus, v tretjem, najbolj avtorskem, pa je mogoče prepoznati nekatere ideje iz 21 nasvetov. Z Ivico Buljanom smo se pogovarjali o nekaterih Hararijevih idejah in svetu v letu 2020 in po njem.

Zakaj ste motivno črpali ravno iz Hararijevih del? 

Zdelo se mi je, da bo zame v tem trenutku veliko večji izziv nefikcionalno gradivo. Fikcija, na podlagi katere sem delal predstave skozi leta v Drami, v HNK v Zagrebu, v Mini teatru, se pretvarja v bolj enostaven material, razen če delaš res zahtevne stvari, tako kot na primer Balkon Jeana Geneta, ki sem ga režiral v Münchnu, to je težek avtor, ki je nekje med prozo in esejistiko. Branje Hararija me ni fasciniralo zato, ker bi šlo za neko filozofsko ali antropološko delo, ker to ni – enostavno me je pritegnil kot gledališki material. Spomnil sem se svojega dela z Ellen Stewart, ameriško gledališko režiserko, dokler je še vodila seminarje v New Yorku in svoji šoli v Umbriji. Newyorška gledališka avantgarda šestdesetih je materiale za gledališče iskala drugje, ne kot mi v Srednji Evropi, ki smo iz nemške tradicije vajeni, da se osredotočamo na velike dramske tekste in jih adaptiramo. Vizija Ellen Stewart oziroma njene skupine pa je bila, da teater izhaja iz zgodb. Drame so lahko iz fragmentov političnih, novinarskih, dramskih besedil. Zelo pogosto so to novinarski teksti, ki niso niti literarni, sploh pa ne gledališki. In to me je pravzaprav pripeljalo k Harariju.