Nesrečniki

zelo za

Vstaja otrok.

Po Parizu se valijo nogometni navijači, mladi, zelo mladi, še otroci in malce starejši, stari, vseh ras in veroizpovedi, vsi mahajo s francoskimi zastavami, vsi so evforični, vsi se zgrinjajo proti centru, toda ne na kak štadion, temveč pred Eifflov stolp, kjer potem na prostem gledajo francosko reprezentanco, ki v zelo pomembni tekmi – v finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 2018 – premaga hrvaško. Navijači blaznijo, se objemajo, pojejo Marseljezo in preplavljajo Elizejske poljane – čez to silno množico pa se prilepi napis: Nesrečniki. Sporočilo teh uvodnih prizorov je na dlani: Francoze lahko povežejo le še športni, nogometni uspehi – o tem obstaja soglasje. Toda le o tem. Vse ostalo Francoze ločuje, razdružuje, deli. Vse ostalo jih spravlja na rob živčnega zloma in državljanske nepokorščine, če ne že kar državljanske vojne.

In film Nesrečniki, reimaginacija Hugojeve istoimenske klasike (“Ni slabih sadik ali slabih ljudi. So le slabi gojitelji”) in tistih hrupnih, nemirnih, izgredniških antipolicijskih noči, ko so leta 2005 goreli pariški banlieues, nas potem odpelje skozi zimo francoskega nezadovoljstva, vodiči pa so trije policaji, napeti, redkobesedni Gwada (Djebril Zonga), prenapeti, agresivni, gostobesedni Chris (Alexis Manenti) in zmedeni, pacifistični, še neskorumpirani novinec Stephane (Damien Bonnard), ki z avtom – in v civilu – patruljirajo po “zloglasnem” pariškem banlieuju Montfermeil. Vse poznajo, vsakega gangsterja, vsakega ilegalca, vsakega prekupčevalca, vsakega zvodnika, vsakega islamista, celo vsakega otroka, pa vsako ulico, vsako stavbo, vsak hodnik. Banlieu je zapuščen, opustošen in zavržen – država se je umaknila, prispeva le malce represije. To je vse. Vsak se znajde, kakor ve in zna. Otroci tudi.

Če ste videli Kassovitzevo Sovraštvo, Maïwennino Policijo ali Audiardovega Dheepana (oh, ali pa dobri stari Dan za trening z Denzlom Washingtonom), potem veste, o čem govorim. Montfermeil je po malem distopija, po malem pa država v državi. Moški (Steve Tientcheu), ki mu na dresu piše “Le maire” (župan) in ki naj bi bil župan Montfermeila (“Naš Obama,” dahne Chris), izgleda kot kak gangsta, ki kontrolira svoj “teritorij”. Policaji – sveti trije – se rutinsko, kot pasivno-agresivni turisti, vozijo od enega zapuščenega stanovanjskega kompleksa do drugega, toda ko to počnejo, se zdi, da se vozijo od enega opuščenega socialnega programa do drugega, od enega zavoženega socialnega eksperimenta do drugega, od ene krize do druge, od enega grafita do drugega, ogenj pa prižge nekaj povsem malega, neznatnega, celo simpatičnega: nekdo v potujočem cirkusu ukrade levjega mladička. In ker Salah (Almamy Kanouté), karizmatični, nepodkupljivi, lakonični prodajalec kebaba, en passant navrže, da lev res ne sodi v cirkus, da ga je treba spustiti na svobodo in da otrok ni treba navajati na suženjstvo, si težko predstavljamo, da bi lahko zaradi tega počilo, toda ko malega Isso (Issa Perica), ki je ukradel levčka, panični Gwada ustreli s signalno pištolo, tako da obleži napol mrtev, se sveti trije poženejo za malim Buzzom (Al-Hassan Ly), ki je z dronom to likvidacijo – primer policijske brutalnosti – posnel. Če pridejo ti posnetki v javnost, bodo policaji ob kariere – in ob penzije. V resnici pa je lahko še huje: če pridejo ti posnetki v javnost, bo Montfermeil gorel! V Montfermeilu so odnosi med oblastmi in ljudstvom tako napeti in pregreti, da bi jih posnetki policijskega nasilja nad temnopoltim otrokom dobesedno raznesli. Nesrečniki so film o policijskem, a tudi o kapitalističnem nasilju, o brutalnosti dirke navzdol – otroci so na ulicah, ne pa v šoli, njihovi starši se prostituirajo na 101 način, mizerija je pandemična, fafanje stane le še 2 evra, socialni kaos je vse hujši, revščina, korupcija, rasizem, cinizem, strah in jeza so razžrli soglasje, družba ne obstaja več, otroci vstanejo, v njihovih rokah so molotovke. Kylian Mbappé je dal Hrvatom enega za njih, toda stvari gredo tako daleč, da tokrat ne bi pomagal niti njegov hat-trick. (tudi Kinodvor)