Marcel Štefančič jr.

7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

Dnevnik Diane Budisavljević

Dnevnik Diane Budisavljević, 2019, Dana Budisavljević

zadržan +

Za otroke gre!

Ne vem, kako boste reagirali po natanko eni uri tegale hibridnega, igrano-dokumentarnega filma: morda boste vzdihnili, morda kriknili, morda zaječali, morda zajokali, morda obnemeli, morda zamižali, kajti nenadoma se privrtijo arhivski posnetki golih, shiranih, okostnjaških, obritoglavih, razpadajočih judovskih in pravoslavnih otrok, ki so jih ustaši med II. svetovno vojno strgali materam ter jih strpali v Lobor-grad in druga koncentracijska taborišča. Med vse tiste igrane prizore bušnejo srhljivi, mučni “slikopisi” nemočnih žrtev ustaške podružnice holokavsta – nekateri otroci celo pogledujejo v kamero, spet drugi pa so v ustaških “uniformah”, ker naj bi “sodelovali pri snemanju propagandnega filma”. To niso edini arhivski posnetki, ki jih vidimo. Že prej vidimo arhivske posnetke Anteja Pavelića, ustašev in hrvaških množic, ki na zagrebških ulicah navdušeno, tako rekoč orgazmično zighajlajo. Končno imajo svojo državo! Le še etnično jo očistijo, pa bo posvečena!

V črno-belih igranih prizorih izvemo, da je Diana Budisavljević (Alma Prica), avstrijska soproga Julija Budisavljevića (Igor Samobor), zagrebškega doktorja srbskega rodu, izvedela, kaj se dogaja, zato je skušala v ustaško taborišče poslati pomoč prek judovske občine, a so jo zavrnili – ustaši dovolijo pomoč le Judom, pravoslavnim pa ne. Ker ne najde nikogar, ki bi ustanovil humanitarno organizacijo za pomoč srbskim otrokom, jo ustanovi sama. Še več: srbske otroke začne – po lobiranjih pri ustaških oblasteh, cerkvi in nacistih – reševati ter jih “deliti” družinam, ki jih hočejo (ali pa potrebujejo). Iz ustaških taborišč, kot so Lobor-grad, Gradiška in Jasenovac, jih reši okrog 10.000. Devetkrat več, kot je Oskar Schindler rešil Judov. A tudi sama ne more rešiti vseh. Številni so tako obnemogli, da prevoza ne bi preživeli. Na koncu pa vidimo še tretje arhivske posnetke: hrvaške množice, ki so še malo prej na ulicah pozdravljale ustaše in naciste, leta 1945 – ob osvoboditvi Zagreba – pozdravljajo partizane, ki kmalu zatem uničijo Dianine arhive, tako da številni otroci niso nikoli izvedeli, čigavi so, kje so rojeni in kdaj. Pred tem o partizanih ni ne duha ne sluha. Niso reševali srbskih otrok. Leta 1945 padejo dobesedno z neba. Zamenjajo ustaše in naciste. A kot je na hrvaškem portalu Bilten opozoril Marko Kostanić, film obračuna s tistim dobro znanim zgodovinskim revizionizmom (na Hrvaškem ni bilo koncentracijskih taborišč, ustaši so bili kul, Pavelić je bil junak, kardinal Stepinac je bil svetnik ipd.), a ga nadomesti z drugim, prav tako dobro znanim – komunisti so bili isti kot nacisti. Aha, če obsodiš naciste, moraš obenem obsoditi še komuniste! To logiko poznamo. Ne, ne mislim, da je Dnevnik Diane Budisavljević ideološki. Sploh ne. Ta film kaže le, da se novi revizionizem – moralno izenačevanje nacizma in komunizma – vse bolj naturalizira. Da torej postaja nekaj naravnega, vsakdanjega, samoumevnega. Tudi za najboljše med nami. Tudi za ljudi, ki bi morali biti vendarle malce subtilnejši. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.