Če bi bili Američanki, bi dobili oskarja. Zakaj nista bili niti nominirani, je misterij.

Prekla: Дылда, 2019, Kantemir Balagov

zelo za

Otroci človeštva.

Najprej se prikaže napis: “Leningrad, prva jesen po vojni.” Takoj zatem zagledamo obraz te prve povojne jeseni – close-up Ije (Viktoria Mirošničenko), vitke, sloke, “preklaste” medicinske sestre, ki dela v nekem leningrajskem hospicu, popolnem križišču povojnega kaosa, razdejanja, mizerije, disfunkcionalnosti, bolečine, surovosti, trpljenja, blaznosti, depresije, obupa, racioniranja, pomanjkanja, fizične izčrpanosti, paraliziranosti, socialne smrti in družbene sestradanosti. Nič heroičnega ni v tem. Še celo psov ni več – vse so pojedli. Ravnotežja ni več, kar dokazuje tudi Ija, ki jo je vojna tako opustošila, da jo pogosto popadejo siloviti krči, prave posttravmatske detonacije.

Med enim takim krčevitim, stresnim, katatoničnim napadom nehote pade na svojega sinka – in ga zaduši. Toda ko se Maša (Vasilisa Pereligina), njena najboljša prijateljica, vrne iz vojne, se izkaže, da to ni bil Ijin sin, temveč Mašin – Ija ga je le čuvala, medtem ko je bila Maša na fronti. Maša pa je v zadnjih štirih letih videla toliko umiranja in mrtvih, da ne more žalovati, drugega otroka pa ne more spočeti – šrapnel jo je steriliziral. In tu se začne boj dveh žensk nove generacije, dveh “Savlovih hčerk” – tu se začne inferno dveh žensk, ki skušata začeti novo življenje. Vse delata, da bi rodili novo življenje, da bi se vključili v ponovno izgradnjo, v povojno kovanje novega (in jeklenega), da bi v svoji agoniji in svojem drgetanju našli nekaj transformativnega, da bi odpravili smrt, da bi jo zamenjali z – mučnim, tesnobnim, agresivnim, agoničnim, maščevalnim – seksom (v troje, prokreativno), da bi prevzeli kontrolo nad seksom in svojim telesom, obenem pa vsaj Ija – skrivaj, z evtanazijo – skrbi, da tisto, kar je tako staro, da ne more več živeti, ne trpi preveč. V novem svetu, ki nastaja po moški podobi, druga drugo potrebujeta bolj kot moške, nenehno tvegata, da bodo njun boj – njuno vojskovanje za domovino, njuno miniranje fašizma, njun posttravmatični sindrom – odpisali med fusnote zgodovine, zavedata se, da šele zdaj, po vojni, stopata na pravo bojišče (in da šele zdaj lahko zares izgubita), ob ekstremnosti svojega emocionalnega staccata včasih tudi sami kar obnemita, a njun “božanski” teater krutosti je le signal, da vojne niso brez posledic, da prvo jesen po vojni nikoli ne pride pravljica, da se povojne emocije ne morejo več vrniti k predvojnim in da povojna normalizacija ne pomeni obnovitve starega, temveč normalizacijo novega, magari “abnormalnega”. Vojna pač vse spremeni – emocije, odnose, hierarhije, psihologijo, seks, ontologijo pogleda.

Prekla, rapsodični piercing, ki ga je navdihnila knjiga Vojna nima ženskega obraza nobelovke Svetlane Aleksijevič, izgleda kot delo filmarja, ki je na vrhuncu svoje kariere in svoje slave – lahko bi ga posnel kak Bela Tarr, Michael Haneke, Krzysztof Kieślowski ali Aleksandr Sokurov. Toda Kantemir Balagov, režiser Prekle, je bil v času snemanja star šele 29 let (to je njegov drugi film), Ksenija Sereda, direktorica fotografije, ki ima barve in kompozicije – pa tudi vse odtenke depresije in distopije – v malem prstu, je bila stara šele 24 let, medtem ko sta glavni igralki, Viktoria Mirošničenko in Vasilisa Pereligina, ki delujeta kot izpiljeni veteranki mnogih filmov, popolni debitantki. Če bi bili Američanki, bi dobili oskarja. Zakaj nista bili niti nominirani, je misterij. (Kinodvor)