Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn)

Odred odpisanih.

Ptice roparice, posnete po stripu (via DC), so superjunaški spektakel, kinetični ringelšpil, psihedelična dirka – vse se dogaja hitro, ekspresno, manično, vrtoglavo, vratolomno, z vnemo in besom feminističnega manifesta. Kot da bi skušale ženske – Harley Quinn (Margot Robbie), nekdanje Jokerjevo dekle, lokostrelska Lovka (Mary Elizabeth Winstead), detektivka Renee Montoya (Rosie Perez), pevka “Črni kanarček” (Jurnee Smollett-Bell) in žeparska Cassandra Cain (Ella Jay Basco) – na hitro nadoknaditi vse, za kar so bile prikrajšane v zadnjih stoletjih in tisočletjih. Kot da bi se hotele na hitro – po hitrem postopku – maščevati za vsa ponižanja, za vse zlorabe. Kot da bi hotele na hitro – in z nekaj potezami – odpraviti patriarhat, moške fantazije o prevladi, seksizem. Harley Quinn in njene “sestre”, eksplozivne, cinične, nepredvidljive, anarhistične terminatorke, ki so očitno videle Johna Wicka (vse tri dele, bi rekel), imajo dovolj podrejenosti, nerazumevanja, podcenjenosti, moške vzvišenosti, trušča moške “morale”, spolnega šovinizma, mizoginije in plesa na drogu.

Zgodbo sicer poganja ukradeni diamant, do katerega se skuša ponovno dokopati Roman Sionis (Ewan McGregor), alias “Črna maska”, novi gothamski diabolik, patološki narcis, tipični toksični moški ( ja, eden izmed mnogih, ki si to, kar jih doleti, zaslužijo), toda to je film o svetu, v katerem diamante ljubijo le moški. Ženske ljubijo timsko delo, vezi, ki jih osvobajajo, podporo, ki jih revolucionira. Predstavljajte si Marilyn Monroe, ki visoko petko prelevi v orožje. Predstavljajte si oboroženo Lady Gaga. Predstavljajte si inverzijo porniča. Ptice roparice, nadaljevanje Odreda odpisanih in nadaljevanje gibanja #MeToo z drugimi sredstvi, so film o emancipaciji – zabaven, igriv, poskočen, energičen, bleščav, nelinearen, satiričen, grotesken. To je sicer fantazijska verzija emancipacije, toda dobro pokaže, kje so pravi problemi.