K-film

France Štiglic, ki smo ga slavili lani, je leta 1948 posnel film Na svoji zemlji, ki je bil velik hit (še vedno izgleda fantastično), toda naslednja filma, Trst in Svet na Kajžarju, sta se mu povsem ponesrečila, tako da v Sloveniji filma ni več dobil. Moral je v Makedonijo, kjer je posnel enobejevsko Volčjo noč.

Zlagoma so mu v Sloveniji odpustili in leta 1956 je lahko posnel Dolino miru, ki je zažigala v Cannesu, v Sloveniji pa so se ji posmehovali, češ da ga gre le za “kopijo” francoskih Prepovedanih iger. Ker v Sloveniji spet ni več dobil filma, je moral še enkrat v Makedonijo, kjer je leta 1959 posnel kriminalko Viza zla.

Ne da je to kaj spremenilo – v Sloveniji še vedno ni nič kazalo, da bo prišel do filma. Zato je bil toliko bolj motiviran, da Sloveniji pokaže, kaj zna – da torej Sloveniji pokaže, kaj zamuja. In res, leta 1960 je na Hrvaškem – za Jadran film – posnel Deveti krog, Schindlerjev seznam pred Schindlerjevim seznamom (ali Dnevnik Ane Frank po jugoslovansko, če hočete), ki je bil tako dober, da je dobil oskarjevsko nominacijo za najboljši tujejezični film.

Toda ni imel sreče – za najboljši tujejezični film je bil namreč nominiran tudi Deviški vrelec, ki ga je posnel Ingmar Bergman. Štiglic ni imel nobenih možnosti – Deviški vrelec je bil absolutni in totalni favorit. Bergman je bil tedaj Bog. Ostali nominiranci – Pontecorvov Kapò (Italija), Clouzotova Resnica (Francija), Gavaldónov Macario (Mehika) in Štigličev The Ninth Circle (Jugoslavija) – so se lahko le slikali.

Ja, Deviški vrelec je bil tedanji Parazit. Če kaj, potem je bilo letos absolutno jasno, da bo oskarja za tujejezični – po novem mednarodni – film dobil korejski Parazit. O tem ni bilo dvoma. In če smo že ravno pri Makedoniji: makedonska Dežela medu je imela letos toliko možnosti, kot jih je imel leta 1961 Deveti krog. Nič.

Videl sem hudiča

To, da je Parazit dobil tudi oskarja za najboljši film (in še za režijo in scenarij), pa je presenetljivo, celo šokantno. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker Ameriška filmska akademija, ki podeljuje oskarje, korejskih filmov doslej sploh ni opazila. Scela in povsem. Kot da ne obstajajo. V celotni zgodovini človeštva ni bil za tujejezičnega oskarja nominiran niti en korejski film. Niti en sam samcat! Nikoli. In nikdar. Pa četudi je bila Južna Koreja zadnjih 20 let prava tovarna filmskih delikates in čudežev. Korejski filmi so blesteli in navduševali – izgledali so kot dela briljantnih, osupljivih, rojenih cineastov, kot izpolnitve cinefilskih fantazij.

Korejske oblasti so filmsko hišo CJ Entertainment, ki je producirala Ledeni vlak, postavile na črni spisek – ker je s tem filmom ustvarjala “levičarsko kulturno industrijo”. Naslednji korak te filmske hiše in režiserja Ledenega vlaka je bil logičen – Parazit.

Tule jih je nekaj: Peppermint bonbon (1999, Lee Chang-dong), Otok (2000, Kim Ki-duk), Spomini na umor (2003, Bong Joon-ho), Brez skrivališča (1999, Lee Myung-se), Usmiljenje za gospoda Maščevanje (2002, Park Chan-Wook), Rešite zeleni planet (2003, Jang Joon-hwan), Shiri (1999, Kang Je-gyu), Joint Security Area (2000, Park Chan-wook), Silmido (2001, Kang Woo-suk), Moje čudno dekle (2001, Kwak Jae-wong), Poezija (2010, Lee Chang-dong), Grenkosladko življenje (2005, Kim Jee-woon), Gostitelj (2006, Bong Joon-ho), Zasledovalec (2008, Na Hong-jin), Srp maščevanja (2010, Jang Chul-soo), Videl sem hudiča (2010, Kim Jee-woon), Služkinja (2016, Park Chan-wook), Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad (2003, Kim Ki-duk), Laži (1999, Jang Sun-woo), Premlada za smrt (2002, Park Jin-pyo), Zdaj prav, prej narobe (2015, Hong Sang-soo), Vlak za Busan (2016, Yeong Sang-ho), Požiganje (Lee Chang-dong, 2018), Državni sovražnik (2002, Kang Woo-suk), Ječanje (Na Hong-jin, 2016), Mati (Bong Joon-ho, 2009), Stari (Park Chan-wook, 2003), Zgodba o dveh sestrah (2003, Kim Jee-woon), Dober, hudoben in čuden (2008, Kim Je-woon), Brata v vojni (2004, Kang Je-kyu), Ledeni vlak (2013, Bong Joon-ho), Failan (2001, Song Hae-sung), Žeja (2009, Park Chan-wook), Rumeno morje (2010, Na Hong-jin), Gangster, policist, hudič (2019, Lee Won-tae).

Vsi so jih opazili in slavili, le Akademija ne. Bong Joon-ho, režiser Parazita, je imel še kako prav, ko je v zahvalnem govoru na podelitvi zlatih globusov rekel: “Ko boste enkrat premagali ne prav visoko pregrado podnapisov, boste odkrili še veliko fantastičnih filmov. Menim, da vsi skupaj govorimo le en jezik – filmskega.”

Večino teh mojstrovin smo videli tudi pri nas – bodisi na Maratonu grozljivk (v Kinodvoru), na Liffu, na rednem sporedu ali pa na dvdju. Običajno smo le strmeli. Korejski filmi so bili originalni in inovativni, lucidni in soficisticirani, mračni in stilizirani, elegični in epski, subverzivni in obešenjaški, dekadentni in grizlijevski, pikantni in hiperkinetični, polni preobratov, velikih emocij in strašnih – neizprosnih, neusmiljenih, nepopustljivih, nenasitnih – maščevanj, ki niso štedila antagonistov, kaj šele gledalcev. Če niso dišali po starogrški tragediji, so dišali po operi ali baletu. Težko boste filme, ki bi v svoji nepredvidljivosti in alternativnosti tako uživali – in ki bi to nepredvidljivost in alternativnost tako briljantno koreografirali. Konci so bili nepozabni – ko potniki avtobusa na koncu Matere planejo v psihedelični “pozdrav” soncu, si želite biti zraven.

Žanre so nosili, kot da v njih spijo. Hočete spektakel bratomornosti? Poglejte si Brata v vojni. Hočete romantično komedijo? Poglejte si Moje čudno dekle. Hočete budistično kontemplacijo? Poglejte si Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad. Hočete obsodbo mizoginije? Poglejte si Poezijo. Hočete grozo? Poglejte si Ječanje. Hočete zelo noir igro živcev? Poglejte si Državnega sovražnika. Hočete ljubezen? Poglejte si Zdaj prav, prej narobe. Hočete moškega, ki gre ženski na trnek, dokler ne postane suši? Poglejte si Otok. Hočete Ducat umazancev? Poglejte si Silmido. Hočete Zadnji tango v Seulu? Poglejte si Laži. Hočete hardcore seks med starcem in starko? Poglejte si Premlada za smrt. Hočete mindfuck? Poglejte si Zgodbo o dveh sestrah. Hočete puzzle? Poglejte si Požiganje. Hočete filmsko norost? Poglejte si film Rešite zeleni planet. Hočete film, v katerem se zgodba vrti nazaj – kot v Mementu in Nepovratnem? Poglejte si Peppermint bonbon. A da ne bo kakega nesporazuma – Peppermint bonbon, ki se na koncu ustavi leta 1980 v Gwangjuju, kjer je policija pobila okrog 600 vstajnikov ( ja, po resnični zgodbi), je bil posnet pred Mementom in Nepovratnim.

Če je vlak drvel proti Busanu, zadnjemu še varnemu mestu, so poskrbeli, da so bili zombiji še hitrejši in da so žrli le tisto, kar so dejansko videli, kot da bi hoteli parodirati otroške fantazije o tem, da te pošast ne vidi, če se pokriješ s kovtrom. Če se je duhovnik prelevil v vampirja, je postal res žejen, tako žejen, da ga je lahko potešila le menstrualna kri – ko bi ga videl Magnifico! Prav res, ko smo gledali Gostitelja, v katerem v Seulu iz reke Han skoči mutantska, dvoživna pošast in ugrabi brhko mladenko, nas je mikalo, da bi ga končali z verzi Povodnega moža, ki ga Prešeren je napisal: “To reče, hitreje sta se zasukála, in dalje in dalje od pôda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesáje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več.” In kot dobro vemo, je bila pošast v Gostitelju le metafora toksičnega ameriškega imperializma – ste kdaj pomislili, da je bil Prešernov povodni mož le metafora avstrijskega imperializma?

In ja, vsi ti filmi so bili tesnobni do kosti in napeti do neznosnosti – kot recimo genialni Zasledovalec, ki se igra z živci vseh vpletenih, celo samega serijskega morilca, pa četudi vse počne s tako fascinantno samoumevnostjo, kot da je ravno na poti v službo. Bili so tako dobri, da nas ni motilo, če morilca na koncu – kot v Spominih na umor – niso odkrili. Če so bili naslovljeni Videl sem hudiča, potem so nam res pokazali hudiča.

Ledeni vlak

Joon-hojev Parazit se dogaja v svetu strašne ekonomske neenakosti, v svetu dirke navzdol, v svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev – in poraženci, revna družina, se infiltrira v razkošni dom zmagovalcev, bogataške družine. Toda Parazit ni padel z neba. Ni se kar “zgodil”. V vseh teh letih so ga pripravljali, anticipirali in pakirali številni korejski filmi.

V Peppermint bonbonu se moški (Sol Kyung-gu), ki je bil v osemdesetih letih, v času diktature, brutalni, skrajno represivni policaj, v devetdesetih – po padcu diktature in prihodu demokracije – prelevi v poslovneža. Film ni skrival: prvič, obogatiš lahko le, če si nasilen, drugič, bogate “zgoraj” ohranja nasilje, in tretjič, kapitalizem družbo razčloveči tako kot diktatura. V Požiganju revnemu pisatelju muzo spelje mladi bogataš, ki kmetom vsake toliko požge kak rastlinjak. Zakaj? Ker lahko. Ker je bogat. Ker je zmagovalec. V Državnem sovražniku hladnokrvni bogataš (Lee Sung-jae), ki se ima za prihodnost Koreje, pobije svoje starše. Zakaj? Ker ga družbene vezi le motijo. Ker družba ne obstaja. Ker obstajajo le še zmagovalci. V filmu Rešite zeleni planet pa lunatični deklasiranec (Shin Ha-kyun) ugrabi kapitalista, direktorja vsemogočne farmacevtske korporacije, za katerega je sveto prepričan, da z zunajzemeljskimi silami načrtuje uničenje sveta. Deklasiranec je resda lunatičen, a kot se izkaže, je vse to res. Logično.

V Usmiljenju za gospoda Maščevanje skuša gluhonemi, odpuščeni tovarniški delavec Ryu (Shin Ha-kyun) rešiti svojo sestro, ki nujno potrebuje ledvico, zato s pomočjo levičarske aktivistke (Doona Bae) ugrabi 4-letno hčerko bogataša (Song Kang-ho), toda “revolucija” krvavo spodleti. Hočem reči: maščevalni bogataš je nasilnejši in ekstremnejši od “revolucije”, zato je povsem jasno, zakaj je on “zgoraj”, Ryu pa spodaj.

V Vlaku za Busan, ki ga žrejo zombiji, so bogati prepričani, da so bolj upravičeni do preživetja kot revni, Joon-hojev Ledeni vlak, ki ga je Harvey Weinstein, eden izmed koproducentov, porezal in poenostavil, da bi ga lahko razumeli tudi “ljudje v Iowi in Oklahomi”, pa je pokazal, da za revolucijo – in revolucionarno nasilje, če hočete – ni nikoli prepozno, niti po koncu sveta, v postapokaliptični ledeni dobi, po kateri blodi vlak, orjaški perpetuum mobile, ki ga brezpravno, sestradano, zatirano in zaničevano ljudstvo iz zadnjega vagona – iz zadnjega razreda – prelevi v Oktober in Križarko Potemkin, v elizejski pokol s srpom & kladivom. Od kupeja do kupeja – do nove glave!

In nikar ne pozabite na Služkinjo, v kateri se dva socialna deklasiranca, goljuf (Ha Jung-woo) in sirota iz sluma (Kim Tae-ri), infiltrirata v bajno palačo bogataške dedinje (Kim Min-hee), da bi jo izigrala in opeharila – goljuf se dela, da je grof, sirota pa, da je služkinja. Nekaj podobnega se kakopak zgodi v Parazitu, v katerem Ki-woo (Choi Woo-sik), ki se dela, da je učitelj, v bogataško družino zrine svojo družino – sestro za učiteljico umetnosti, mater za hišno oskrbnico in očeta za šoferja. Teren je tako pripravljen za razredno vojno.

Ne, Parazit ni padel z neba. Ni se kar “zgodil”.

Koreja ima talent

Še en razlog je, zakaj je to, da je Parazit osvojil oskarje za film, režijo, scenarij in tujejezični film, šokantno, že kar nezaslišano: nominiran ni bil niti v eni igralski kategoriji. Niti v eni sami samcati. Kako naj si rečemo, oh, jasno in logično, oskarje za najboljši film, režijo, scenarij in mednarodni film bo dobil Parazit, če pa ni nominiran niti en igralec ali igralka iz tega filma? Ne, to ni logično. Še huje: je to sploh mogoče? Je mogoče, da je film produkcijsko – kot celota – najboljši, da je najbolje režiran in da je najbolje napisan, igralci in igralke, ki igrajo v njem, pa so tako slabi, da niso vredni niti omembe? Je mogoče, da brez igralskih nominacij ostane metafilm o revežih, ki morajo biti prekleto dobri igralci, da preigrajo bogataše?

Tu kakopak najprej pomislite na “sistemski” rasizem: članom in članicam Akademije se verjetno zdijo vsi Korejci “isti” (ne ločijo jih, še imen si ne zapomnijo), zato tudi ne znajo oceniti, kdaj korejski igralci in igralke igrajo dobro in kdaj slabo, kdo torej igra dobro in kdo slabo. Vsa korejska igra se jim zdi “ista”. Nedoločna. Tuja.

Kar me spomni na to, kako je Gangnam Style postal globalni, viralni, intergalaktični megahit in prišel do milijard klikov. Nekateri so rekli, da je bil trik v energičnem ritmu, drugi, da je bil trik v nenavadnih, trapastih plesnih gibih, tretji pa, da je kar padel z neba. Včasih kdo – ali pa kaj – preprosto vžge. Toda: da bi Gangnam Style eksplodiral po svetu, je moral najprej eksplodirati doma – v Južni Koreji. Založba YG Entertainment, ki je štikel in video Gangnam Style lansirala, je mislila na to, zato je najprej ustvarila platformo, s katero bi lahko svoje videe katapultirali v svet, ali bolje rečeno, na YouTube je lansirala kanale, ki so imeli dva milijona in pol naročnikov ter zagotavljali okrog milijarde in pol ogledov, kar je pomenilo, da bodo lahko Gangnam Stylu na hitro zagotovili ogromno ogledov, s tem pa tudi všečke, delitve, lestvice, viralnost in ponovne oglede, čim več ponovnih ogledov. Ponovni ogledi so ključ. In kako so zagotovili ponovne oglede? Enostavno: ob Psyju, izvajalcu tega štikla, so v video postavili še tri velike korejske zvezdnike, ki naj bi pritegnili pozornost – sedemletnega Hwang Min Wooja, zvezdnika šova Koreja ima talent, in dva slovita komika, Yoo Jae-suka in No Hong-chula. In Korejci so si video na hitro ogledali večkrat. Gangnam Style je eksplodiral in postal viralen. Zahod ni vedel, kaj se je zgodilo. Ker ne pozna korejskih zvezd – in ker se mu zdijo vsi Korejci “isti”. Zahod je mislil, da se je Gangnam Style kar “zgodil” (glasba, ples), v resnici pa je bilo vse odlično odigrano.

Ni kaj, Korejci so odlični igralci.

Korejski cunami

Kim Džong Il, najlepši sin Kim Il Sunga, despota Severne Koreje, največji cinefil na svetu, vladar severnokorejske kinematografije, kreator state-of-the-art studia in avtor knjige O filmski umetnosti (prve in zadnje besede o socialističnem filmu), v kateri je poudaril, da dobrega filma ni brez dobrega igralca ( jebi se, Akademija!), je dal leta 1978 v Hongkongu ugrabiti južnokorejskega režiserja Shin Sang-oka in njegovo bivšo ženo, zvezdnico Eun-Hee Choi, sanjski par južnokorejskega filma. Ker pa je Sang-ok, “južnokorejski Orson Welles”, skušal pobegniti, ga je Kim Džong Il najprej poslal na prevzgojo v delovno taborišče, iz katerega se je vrnil šele po štirih letih, ko je končno dojel bistvo kimilsungizma in ko je bil zrel za to, da severnokorejski film spremeni v orožje za množično spreobračanje. Sang-ok je pod taktirko Kim Džong Ila, ki mu je menda plačeval po 3 milijone dolarjev letno, posnel sedem filmov, ki pa Severne Koreje niso prelevili v globalno mnenjsko voditeljico – niti niso spremenili globalnega mnenja o Severni Koreji.

In Kim Džong Il se je namesto filma raje oprijel atomske bombe.

Ker pa je bil komunist, je imel v principu prav – ugrabitev južnokorejskega režiserja je bila dobra dialektična ideja. Problem je bil le v tem, da ni imel sreče z zgodovino: južnokorejske režiserje bi moral ugrabiti zdaj! Danes. Ali pa bi to moral storiti njegov sin Kim Džong Un. Najbolje bi bilo, če bi ugrabil kar kompletno sodobno južnokorejsko filmsko industrijo, ki res izgleda kot magično orožje, ki ga je njegov oče iskal. Južnokorejski filmi so namreč tako dobri, da bi lahko z njimi vse Južne Korejce – in vse ljudi tega sveta – spreobrnil v komuniste. Tako so dobri, da bi lahko z njimi Severno Korejo prelevil v globalno mnenjsko voditeljico – in spremenil globalno mnenje o Severni Koreji. Ne, dosežkov Severne Koreje ne bi bilo več mogoče ignorirati. Tudi na “osi Zla” je ne bi bilo več.

Korejski filmi so se po padcu diktature in sprostitvi cenzure, ki sta jih dušila in ubijala, zlagoma prelevili v globalno atrakcijo, v novo “novo veliko stvar”, v “korejski val” – “korejski cunami”. Postali so novo ime za belle epoque. Ne brez razloga: tuje zglede, folkloro in korejsko realnost so mešali s tako hipnotično kombinacijo neutrudne shizoidnosti in lirične unikatnosti, da so gledalcem scvrli možgane, napeli žile, zaprli oči in odprli usta. V njih je vedno deževalo. Po možnosti v slow-motionu.

In če so že ravno imitirali holivudske filme, so tam, kjer se holivudski filmi ustavijo, šli do konca. Tako rekoč demonstrativno. Kot da bi hoteli reči: film, ki ga imitiramo, bi moral izgledati tako! Popravijo ga. Ne s prezirom, ampak z vnemo učenca, ki ve več kot profesor.

Na začetku milenija smo zato nenehno poslušali, da Hollywood serijsko kupuje filmske pravice za rimejke korejskih hitov – Spielberg, MGM, Warner, Universal, Madonna. Weinsteinov Miramax je pravice za rimejk komedije Moja žena je gangster (2001, Cho Jin-Gyu) kupil za 1.1 milijona dolarjev. Japonci so pravice za rimejk gangsterskega trilerja Grenkosladko življenje kupili, še preden je bil sploh posnet – za 3 milijone dolarjev. Doma, v Koreji, pa so korejski filmi dobili tako fanatično publiko, da so povsem zasenčili holivudske hite (npr. leta 2001 je bilo prvih pet najbolj gledanih filmov v Koreji korejskih), sama korejska filmska industrija pa je planila med deset največjih korejskih industrij.

Korejski film, ki ga je odločilno naelektrila Miky Lee, cinefilska dedinja Samsungovega imperija (tudi producentka večine Joon-hojevih filmov, s Parazitom in Ledenim vlakom vred), se je doma tako močno prijel zato, ker se je uprl klišejem, predsodkom, tabujem, zatohlosti korejske družbe, spolni represiji in stigmatizaciji užitka (ki da ubija delovno etiko!), ker je začel sprevračati in smešiti korejske puritanske, patriarhalne, tradicionalne fantazije (v nekem filmu se je dala ženska umetno oploditi, da bi moškim pokazala, da jih ne potrebuje), ker je našel stik z vibracijami novih generacij in nove korejske modernosti. Lokacije, na katerih so se dogajali korejski filmi, so se spreminjale v turistične atrakcije.

Na levo!

Za tektonski premik in pravo filmsko revolucijo je leta 1999 poskrbel akcijski spektakel Shiri, v katerem skušajo severnokorejski specialisti razstreliti južnokorejski štadion in povzročiti veliko vojno, ki bi pripeljala do ustanovitve nove Koreje in ponovne združitve obeh Korej. V Južni Koreji so prepričani, da bi do ponovne združitve Korej pripeljala že prijateljska nogometna tekma med Korejama. Prav to tekmo pa hočejo saboterji razstreliti.

Film Shiri je postal huronski hit, pravi fenomen, saj ga je videlo 6 milijonov Korejcev – šestkrat več kot dotlej največji korejski hit (in več kot Titanik, če smo že ravno pri tem). Obenem pa ni bil brez simpatij do Severne Koreje. Subtilno je celo namigoval, da je ponovna združitev res nujnost. Recimo: omenjajo ribi, ki ne moreta živeti druga brez druge. Kar je bil korak naprej: prej so namreč režiserje, ki so v svojih filmih simpatizirali s Severno Korejo, zapirali, na nacionalnem festivalu pa so podeljevali tudi nagrado za najboljši antikomunistični film.

Največji korejski tabu je bila prav preteklost – korejska vojna, razpad Koreje, ločenost Korej, Severna Koreja, komunizem. To se je spremenilo: rdeča nit številnih korejskih filmov so postali napeti, mučni, travmatični odnosi med Korejama. In tako so prihajali filmi, ki niso puščali nobenega dvoma, da je odraščanje v demilitarizirani coni – na meji, ki ločuje Koreji – čista groza (ali pa bolezen), filmi, v katerih so severnokorejski in južnokorejski vojaki med vojno sklenili premirje in za hip zaživeli skupaj, v utopiji Dongmakgol, filmi o južnokorejskih političnih zapornikih, ki se niso hoteli odpovedati svojemu komunističnemu prepričanju (Kim Seon-myeong je bil politični zapornik z najdaljšim stažem na svetu), filmi, v katerih so junaki s pomočjo časovnega stroja odpotovali v preteklost, da bi združili Koreji, in filmi, ki se dogajajo v distopični prihodnosti, v kateri sta Koreji že združeni.

In če so že ravno imitirali holivudske filme, so tam, kjer se holivudski filmi ustavijo, šli do konca. Kot da bi hoteli reči: film, ki ga imitiramo, bi moral izgledati tako! Popravijo ga. Ne s prezirom, ampak z vnemo učenca, ki ve več kot profesor.

Nič čudnega, da so pripovedovali zgodbe o »dveh sestrah« (dveh Korejah), da so bili polni amnezikov, shizofrenije in likov, ki so izgledali kot izgubljena generacija Zgodovine in ki so hoteli živeti v dveh svetovih hkrati, našem in vzporednem (Severna Koreja), in da so bili tako obsedeni s potovanjem skozi čas kot obliko približevanja odtujenemu in izgubljenemu Drugemu, ki živi v preteklosti (kot pravijo: potovanje v Severno Korejo je potovanje v preteklost). Ločenost ljubimcev, ki v filmu Il mare živita v vzporednih svetovih, je le alegorija ločenosti obeh Korej.

V štirih adolescentih, ki v Usmiljenju za gospoda Maščevanje masturbirajo ob hlipanju in stokanju bolne, shirane, umirajoče Ryujeve sestre, lahko zato vidite perverzno alegorijo uradnega južnokorejskega odnosa do Severne Koreje, v trpljenju žensk, ki jih v korejskih filmih mučijo serijski morilci in drugi sociopati, lahko vidite alegorijo trpljenja matere Koreje, ki jo muči travma ločenosti, v dveh ženskah, eni živi, drugi mrtvi (duh, prikazen, pošast), ki poganjata številne korejske grozljivke, pa lahko vidite alegorijo obeh Korej, žive južne in mrtve severne, potemtakem alegorijo agonične, polarizirane korejske psihe.

Vohunski triler Dvojni agent, ki ga je leta 2003 posnel Kim Hyeon-jeong, je skušal pokazati, da je drama, ki jo doživljata ločeni Koreji, podobna drami, ki sta jo v času hladne vojne doživljali ločeni Nemčiji. Severnokorejski agent (Han Suk-kyu) v hladnovojnem Berlinu prek »Checkpoint Charlieja« prebegne na Zahod, kjer ga prevzamejo južnokorejski agenti. Ker pa sumijo, da gre za dvojnega agenta, ki ga skuša Severna Koreja infiltrirati v Južno Korejo, ga podvržejo brutalnemu zasliševanju, ki se konča v njegovo korist, saj jih prepriča, da ni infiltriranec. Toda ko ga spustijo na svobodo, se izkaže, da je res dvojni agent – infiltriranec. Film je lepo poudaril strahove, tesnobo, obup, paranojo in negotovost Korejca, ki ne ve, kako bi se odzival na ločenost Korej, na cinizem in absurdnost te ontološke shizofrenije, in ki je dejansko dvojno bitje, rezime obeh Korej, dveh vzporednih svetov.

Korejski filmi so bili morda tako brutalni prav zato, ker so hoteli sublimirati vso norost, morbidnost, izrojenost razdeljenosti in agonijo večne atomske tesnobe.

Tu pa je ključ: bolj ko so korejski filmi simpatizirali z “izgubljeno” sestro, Severno Korejo, bližje so jim bile “komunistične”, levičarske teme. Bližje ko so jim bile “komunistične”, levičarske teme, bolj so jih pritegovali razredni boj, ekonomska neenakost, dirka navzdol in vse hujša distopičnost kapitalizma. Korejske oblasti so filmsko hišo CJ Entertainment, ki je producirala Ledeni vlak, postavile na črni spisek – ker je s tem filmom ustvarjala “levičarsko kulturno industrijo”.

Naslednji korak te filmske hiše in režiserja Ledenega vlaka je bil logičen – Parazit. Zato je tudi tako dober. Ker je šlo vanj toliko filmov. Ker so vsi ti filmi delali zanj.