Betonske sanje

za

Ata dela barko!

Ker si boste že ravno ogledali Jadralke, doku o ženskah, ki so jadralno dirko okoli sveta prelevile v veliko feministično zmago, si vsekakor – nujno! – poglejte še Betonske sanje, doku o slovenskih moških, ki so se raje ločili od svojih žena, kot pa da bi se ločili od svojih bark. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zadnji dekadi socializma, v času krize in velikega varčevanja (zategovanja), je namreč slovenske moške obsedla “samogradnja” – v svojih garažah ali pa kozolcih, ki so jih najeli, so začeli graditi barke, betonske barke, barke z betonskim trupom. A to so počeli v deželi, v kateri materialov in orodij za izgradnjo bark ni bilo, zato so se morali znajti – okovje so delali “na fuš”, “rostfraj” vijake in vrtalne stroje so švercali iz Italije, uporabljali pa so materiale, ki niso bili namenjeni za navtiko. V krmarski sedež so predelali kar sedež za traktor. Traktorjev je bilo v Sloveniji vedno dovolj. Tudi v socializmu. V Mariboru so jih gradili šestnajst, bolj ko ne skrivaj, toda gradili so jih moški brez znanja in brez morskih izkušenj. Eni izmed njih so rekli Titanik.

Dopoldne so bili v službi, popoldne na barki. Kar je bila prednost socializma: moški so iz službe prihajali ob dveh, ob treh pa so že gradili barke. Barkogradnja danes ni več mogoča. Nekdo pravi, da je svojo barko gradil 30 let ter vanjo zmetal 100.000 evrov in brezmejne količine dela, pa ni nikoli plula. Prav ima: za ta denar bi si lahko kupil novo! A to je bilo pravilo: le redke so dokončali, v glavnem pa so ostale nedokončane, works in progress. Ne, nikoli niso izplule. Zime so jih nažrle, razžrle, požrle. Nekatere so z lokacij, na katerih so obtičale, naenkrat izginile, druge pa so ostale kot relikti “junaške” preteklosti, kot opuščene tovarne, kot zarjavele lokomotive, kot socialistične verzije Noetove barke, kot skulpture na prostem (forma viva), kot found objects, kot duchampovski ready-mades, spomini na moške želje in sanje. Vsi ti utopisti, fantazisti, barkograditelji, sami-svoji-mojstri, improvizatorji, konjičkarji, romantiki, predkapitalisti, entuziasti so hoteli odpluti v svobodo – v svobodo, v kateri ni ženske. Ženi so zgradili hišo, sebi pa barko. “Samogradnja” je bila moški projekt, ki je povzročil številne ločitve – vse emocije so šle v jebeno bogoiskateljsko izgradnjo barke. Jasno ni le, zakaj vmes v vlogi onih dveh romskih muzikantov iz komedije Kdo neki tam poje? nastopa Janez Škof, če pa vsi vemo, da bi moral nastopati Brane Grubar? (RTVSLO; izbrane kinodvorane)