Grega Repovž

Grega Repovž

6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Šarec in Mesec imata prav

Saj bi bilo najlaže – pridružiti se besu levega volilnega telesa (ki sicer rado voli liberalne stranke) in udrihati čez Levico in Listo Marjana Šarca, da sta z neodgovornim ravnanjem pripeljali na oblast Janeza Janšo. Da bi moral Mesec vztrajati pri sodelovanju s težavno koalicijo, še več, da bi moral že na začetku vstopiti v vlado. In da Šarec ne bi smel odstopiti, ampak bi se moral potruditi, da koalicija ostane skupaj. Res bi bilo najlaže še malo podkuriti ta ogenj, a dejstvo je, da sta Meščeva in Šarčeva stranka ravnali točno tako, kot se je od njiju pričakovalo. Hoteli smo načelnost, zdaj smo jo dobili, če zapišemo malce pretirano.

Kako je že nastalo sodelovanje koalicije z Levico? Zelo težko. Vse stranke koalicije so se temu upirale. Načelno so se strinjale s sodelovanjem, vsebinsko pa ne. Dajte nam glasove, zamisli pospravite v predale. Ko je Šarcu in Mescu končno po več mesecih uspelo doseči pisni dogovor o sodelovanju, so Šarca napadli v SMC, SAB in tudi v SD. Rušenje tega dogovora se je začelo že pred podpisom, »ubijanja« Levice so se koalicijske partnerice lotile še kakšen teden prej. Vsak njen predlog je bil v koaliciji pričakan na nož. In kje se je dokončno zalomilo? Pri odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ni se zapletlo januarja 2020, ampak avgusta 2019. V trenutku, ko je Levica predlagala zakon, ki je dejansko uvajal tisto, kar so zapisali tudi v koalicijsko pogodbo, je bila celotna koalicija na nogah. Takrat je dejansko razpadla ne le koalicija, ampak tudi LMŠ. Pač, oba najpomembnejša ministra iz Šarčeve stranke (finančni minister in minister za zdravje) sta zakonu nasprotovala. Ker je bil zanju ideološko nesprejemljiv. Proti se je nemudoma postavila celotna skupina neoliberalnih strank v vladi: SMC, SAB, še SD je godrnjala – upajmo, da le zato, ker je šlo za predlog Levice, ne pa tudi iz ideoloških razlogov.

Na tem mestu smo ob prekinitvi sodelovanja Levice s koalicijo, na začetku novembra lani, zapisali: »Že danes je zato mogoče reči, da če koalicijske stranke in Levica v prihodnjih tednih ne bodo sklenile novega dogovora, če se ne bodo predsedniki strank dejansko začeli pogovarjati, ta vlada ne bo obstala niti do pomladi – pa naj eni in drugi še tako napenjajo mišice ter lastno pomembnost in samozavest. Ta vlada bo padla. Vsaka stranka bo začela kalkulirati. In seveda, vodja opozicije ne bo stal križem rok. Jeza in odpor volivcev bosta še večja. Nato bodo začeli igrati poslanci. Nenadoma bodo namreč ti ljudje na tem, da ostanejo brez službe.« Vse to se je zgodilo, a ni se zgodilo brez razloga, ampak zaradi jasnih ideoloških razlik. Ne gre torej za vprašanje trmarjenja Luke Mesca ali nesposobnosti Marjana Šarca, gre za zelo jasen ideološki razkol, ki se je zgodil v koaliciji in v LMŠ. Zgodil se je v trenutku, ko sta Levica in poslanska skupina LMŠ (ob sramežljivem sodelovanju SD) vztrajali, da bosta po 17 letih posegli v zdravstvo in obrnili smer razvoja slovenskega zdravstva od nadaljnjega pozasebljanja.

Šlo je za tipičen spopad med levico in desnico, med tistimi, ki so za javno zdravstvo, in tistimi, ki bi radi to področje čim bolj sprivatizirali. Tistimi, ki so za socialno pravičen zdravstveni sistem za vse, in tistimi, ki zdravstvo vidijo predvsem kot neizmeren vir javnega denarja, ki ga je mogoče preliti v zasebno sfero. Stranke so se zelo jasno razvrstile: SDS, NSi, SAB, SMC, DeSUS, SNS so branile moč kapitala in položaj premožnejših. Da, tudi SAB spada med te stranke – in danes je ni v koaliciji s SDS le zato, ker Janša nikoli ne bo pozabil, da je moral leta 2013 položaj predsednika vlade prepustiti Alenki Bratušek. Ta je takrat, kljub nekaterim neodpustljivim napakam, dejansko pripeljala državo iz krize, v katero jo je zapeljal Janša (že drugič).

To so slovenske stranke, ki postavljajo kapital na prvo mesto in ki pazijo na privilegiran položaj premožnejših. Tudi LMŠ bi lahko bila del tega – današnjo levo politično barvo je dobila šele v zadnjem letu in dala ji jo je predvsem poslanska skupina. V tej stranki bi mimogrede lahko prevladali ljudje Bertoncljevega kova. Ko niso, so Šarca začeli zapuščati in ga s tem seveda pripeljali v položaj, v katerem je lahko zgolj in samo še odstopil. Bilo je neizogibno in šlo je za ideološki spopad. Seveda bi lahko Mesec in Šarec v imenu ustavljanja Janše še naprej podpirala obstanek koalicije – in namesto stanovanj za mlade, vračanja zdravstva in šolstva v javni okvir, izboljševanja države blaginje bi ta koalicija ves čas dajala koncesije kapitalu, zgolj zato, da bi obstala. A nazadnje bi bila prav Šarec in Mesec brez dvoma poraženca – to, kar se je zgodilo zdaj, pa bi se zgodilo najkasneje na prihodnjih volitvah.

Seveda s tem ne trdimo, da je bil Šarec idealen premier. Vendar ni padel zaradi norosti svojega svetovalca Črnčeca. Padel je zaradi ideološkega spopada v svoji stranki in v koaliciji.

Brez dvoma je grozno, da je Slovenija dobila vlado, ki jo vodi skrajni desničar. Cena bo visoka. Toda na zadnjih volitvah smo pač izvolili večinoma takšne stranke in poslance, ki politiko vidijo kot zadovoljevanje lastnih interesov in interesov kapitala – pri čemer jim je za javno dobro pretežno vseeno, razen če jim koristi pri javni podpori. So pa zdaj skupaj in se ne skrivajo več za Levico in LMŠ.

Zdaj vemo, kdo je kdo. To je dober občutek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.