Kako močna je sestrska ljubezen?

Na Mali sceni MGL drama Simona Longmana Koščki svetlobe o kompleksnem sestrskem odnosu

Sestri, a tako različni. Sarah je umirjena in preudarna, Jess ves čas »on the go«. Sarah dela v pisarni, Jess je opravljala kopico začasnih del in se nikjer preveč briljantno odrezala. Jess je pretirano zgovorna, tudi ko ni treba, Sarah iz sebe spravi komaj kaj. Jess je od nekdaj preveč pila, se zapletala v težave in pobegnila od doma, ko je njuna mama zbolela, Sarah je predano skrbela za mamo, ji kuhala in brala. Jess je nesramna in egoistična, Sarah uvidevna in požrtvovalna. Vseeno je sestrska ljubezen brezpogojna – Sarah do sestre goji nežna čustva navezanosti, ki so še vedno prisotna, ko se Jess po dvanajstih letih odsotnosti brez pojasnila prikaže pred njenimi vrati. V drami Simona Longmana Koščki svetlobe, ki bo 12. marca premierno uprizorjena na malem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, se sestri, ki ju igrata Ajda Smrekar in Lena Hribar, v eni deževni noči spopadeta z duhovi preteklosti in poskušata vzpostaviti izgubljeno bližino.

Jess nima odgovora, zakaj je izginila in mlajši sestri pustila, da se sama sooči z mamino boleznijo. Verjetno se ni zares zavedala, da jo Sarah potrebuje. »Težko je bit pogumna in razumela sem, zakaj si taka, kot si bila. Ampak nisem si mislila, da boš šla,« pravi Sarah zdaj. Vso to ljubezen in razumevanje je Jess nosila s sabo vseh dvanajst let, ko je bila ločena od sestre – a se ne glede na to ni mogla pripraviti do tega, da bi prišla nazaj.

Kako vzpostavljati komunikacijo po dvanajstih letih, ko ne le da s sestro nisi govorila, ampak nisi imela pojma, kaj se dogaja z njo? Z veliko alkohola in smalltalka. Jess se premočena do kože, z zlato ribico v stekleni bučki v naročju, nariše v Sarini dnevni sobi, po nekaj začetnih čudaških conversation starterjih iz nahrbtnika potegne pivo, cider, viski, vodko, rum, tekilo, džin, vino in kar je še alkoholnih pijač – in sestri predlaga, da bi se skupaj »malo napili in izvedeli, kaj je novega«. Bližino želi sforsirati s tem, da s Saro deli prav vse, kar se ji v določenem trenutku, v tem večeru, ki ga po dolgem času preživljata skupaj, plete po glavi. Sari, že tako sramežljivi po naravi, je mučno – in kako ji tudi ne bi bilo? Zamujenega je ogromno. V času dogajanja drame sta Jess in Sarah stari trideset in devetindvajset let – ko sta se zadnjič videli, sta bili še najstnici, v vmesnem času se je vsaka od njiju razvila v avtonomno odraslo osebo in tega gotovo ne morejo popraviti pogovori o banalnostih, kot je dobljena pijanska stava v lokalu. Obe se obupano trudita, da bi se ponovno obnašali kot sestri – na začetku samo Jess, pozneje se začne mehčati in čustva ponovno odpirati tudi Sarah, na koncu že načrtujeta celo skupno selitev –, ob vsem tem pa Jess Sari ne more povedati najpomembnejše stvari: zakaj se je pravzaprav vrnila. In zakaj – zopet – ne more (ali noče) ostati. Njuno srečanje v deževni noči je poskus vzpostavljanja izgubljene bližine. Toda ali je sestrska ljubezen dovolj za to?

Prevajalka in dramaturginja: Eva Mahkovic, režiserka: Barbara Zemljič, igrata: Ajda Smrekar (Jess), Lena Hribar (Sara), scenografka: Urša Vidic, kostumografka: Tina Bonča, avtor glasbe: Davor Herceg, svetovalka za vokalne tehnike: Irena Tomažin Zagoričnik, lektorica: Maja Cerar, oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš, asistent scenografke: Janez Koleša.

Predstava
Simon Longman: Koščki svetlobe
Premiera: 12. marec 2020

Besedilo je prirejeno po avtoričinem članku za gledališki list.